Umeščanje energetskih objektov v prostor ni mogoče brez sodelovanja pristojnih ministrstev, saj vodijo mnoge postopke, pri katerih sodeluje investitor. Direktorat za prostor je tisti, ki opravlja nalogo koordinatorja vseh deležnikov, ki sodelujejo v procesu, in skrbi za zakonitost dela. Zanimalo nas je, zakaj so postopki po ocenah investitorjev tako dolgotrajni, kje so rešitve in kakšen naj bi bil dober investitor.
Odgovore smo poiskali pri Barbari Radovan, sekretarki na Direktoratu za prostor. Dober investitor je po njenem mnenju tisti, ki spremlja proces od začetka do konca, nujno je spoštovanje odločitev, sprejetih na ravni države, dejavno sodelovanje vseh resorjev in pobudnika ter stabilno pravno okolje.
Na kakšen način sodeluje Direktorat za prostor pri umeščanju objektov v prostor?
»Direktorat za prostor po Zakon o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor (ZUPUDPP), po katerem se pripravljajo državni prostorski načrti (DPN), opravlja nalogo koordinatorja. Skupaj z ministrstvom, ki je pobudnik (v energetiki je to Direktorat za energijo) smo po zakonu odgovorni za pripravo DPN, kjer zlasti skrbimo za zakonitost postopka, da teče v skladu z vsemi predpisi, in koordiniramo vse deležnike, ki so v procesu udeleženi. To so investitorji, Direktorat za energijo kot pobudnik, vsi nosilci urejanja prostora, vse občine na območju, na katerem se objekt načrtuje, vsa javnost, ki se lahko vključuje. Mi iščemo poti v okviru postopkov, konkretne rešitve v DPN pa so odgovornost projektantov, prostorskih načrtovalcev in izdelovalcev strokovnih podlag, okoljskih poročil, idr. Torej konkretne rešitve, zakaj poteka trasa natanko tam, kjer poteka, morajo razložiti izdelovalci strokovnih podlag, mi pa skušamo usmerjati zadeve in iskati rešitve tako, da bi bile rešitve v prostoru kar najbolj usklajene. Mi tudi organiziramo javne razgrnitve in druge seznanitve javnosti in pripravljamo gradiva za sprejemanje odločitev na vladi.«
Kateri zakoni vplivajo na postopek umeščanja objektov v prostor?
»Med letoma 1984 in 2002 smo imeli en zakon, po njem smo umestili glavnino avtocestnega križa, potem pa smo začeli z dveletnim spreminjanjem zakonodaje. Leta 2002 je začel veljati Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1), 2004 Zakon o ohranjanju narave (ZON) in Zakon o varstvu okolja (ZVO-1), ki sta pomembna, ker sta vpeljala celovito presojo vplivov na okolje in presojo vplivov na naravo ter močno posegata na področje prostorskega načrtovanja. Leta 2007 je sledil nov Zakon o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), leta 2008 Uredba o pogojih in omejitvah za izvajanje dejavnosti in posegov v prostor na območjih, ogroženih zaradi poplav in z njimi povezane erozije celinskih voda in morja (t. i. "poplavna uredba"), ki je vnesla drastične spremembe pri pripravi DPN za energetske objekte. Leta 2010 je začel veljati ZUPUDPP, za katerega upam, da bo veljal nekaj časa.«
Ali po uveljavitvi nove prostorske zakonodaje usklajevanje nosilcev urejanja prostora poteka hitreje in bolj tekoče?
»ZUPUDPP je uvedel inštitut prostorske konference. To je delovna skupina, ki jo sestavljajo generalni direktorji vseh organov, ki so določeni kot nosilci urejanja prostora. Na mesečnih sejah poskušamo zbližati odprte zadeve, kadar smo na različnih straneh. Konference so prispevale k temu, da se zadeve do neke mere lažje usklajujejo. Obstaja problem, na katerega je opozoril tudi prof. Marušič na nedavni konferenci o energetiki in okolju, in ta je naslednji: Ko se v naši državi odločimo, da nek objekt potrebujemo iz kakršnih koli razlogov, in je to sprejeto v dokumentih, kot so Resolucija o nacionalnem programu gradnje avtocest, Nacionalni energetski program, Strategija prostorskega razvoja Slovenije itn., to pa so vsi dokumenti, ki so sprejeti v državnem zboru, kar pomeni, da je dosežen širok družbeni konsenz, potem ne sme biti več vprašanja o tem, zakaj ta objekt, pač pa le še, kako ga bomo umestili. Zato je po našem mnenju naloga vseh nosilcev urejanja prostora, tudi tistih, ki skrbijo za varstvo okolja, za ohranjanje narave, da iščejo skupaj z nami rešitve, kako objekt na primeren način umestiti v prostor v realnem času, z obvladljivimi stroški …, ne pa, kar pogosto čutimo, da je ta objekt sprejeman kot »nebodigatreba«, nekaj, kar je v domeni Direktoratov za prostor in energijo, katerih namen je »svinjanje« po okolju in da se vlagajo napori v to, da tega objekta sploh ne bi bilo. Po drugi strani pa se skrivamo še za evropsko zakonodajo, ki nam seveda določa pravni okvir, ni pa, po mojem mnenju, alibi za to, da onemogoča uresničevanje projektov, ki imajo družbeni konsenz. Skupaj z ministrstvom za kmetijstvo in okolje (MKO) je treba iskati rešitve, da bo tak objekt umeščen v prostor.«
Investitorji se pogosto pritožujejo, da je pridobivanje projektnih pogojev in soglasij, ki so sestavni del projektne dokumentacije in podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja, preveč težavno in dolgotrajno. Kako to skrajšati in poenostaviti? Zakaj se proti uradnikom, ki evidentno zamujajo roke, ne ukrepa?
»Na to vprašanje lahko odgovorim le s svojega zornega kota. Najlažje je pokazati na uradnika. Vendar ima ta uradnik na mizi vsak dan nove predpise, ki so morda med seboj še protislovni. Kopica predpisov nalaga vedno nove obveznosti, vedno nove študije in vedno nova soglasja. Po mojem védenju je zlasti področje okolja tisto, kjer smo z in po vstopu v Evropsko unijo bili zavezani prenesti v naš pravni red ogromno bolj ali manj smiselnih predpisov. Te prenose pa smo pogosto izvajali, kot da jih postavljamo v pravno prazen prostor, brez pogleda na to, ali smo imeli že vzpostavljene neke sisteme, načine in postopke, ki bi z manjšimi transformacijami lahko služili tudi temu, kar nalaga evropski pravni red.
Vzroke vidim tudi v notranji organizaciji dela državne uprave, pri organih, ki imajo naloge po zakonu. Na ARSO na primer povejo, da na pripravi DPN, na pripravi smernic in mnenj, delajo dve ali tri osebe, ampak saj ima ARSO zaposlenih več sto ljudi! Vodstva teh organizacij morajo poskrbeti, da se bodo zadeve opravljale v rokih in racionalno. In dolžni so tudi opozarjati pripravljavce predpisov na zadrege, ki se pojavijo ob izvajanju teh predpisov in seveda so na drugi strani pripravljavci predpisov tisti, ki morajo to poslušati in slišati. Ta pretok se mi zdi zelo pomemben in pogosto manjka. Prepogosto slišimo tudi stavke: to moramo narediti, ker nam je EU tako določila, ker je v tej direktivi tako zapisano, ker moramo do leta 2015 poročati Evropi … To zame niso argumenti. Ta država je del evropske politike, ki jo tudi kreira in če smo njen del, so predpisi sprejeti tudi zaradi našega življenja. Da bomo imeli na primer sami čisto vodo, ne zaradi drugih. Dajmo si narediti predpise resnično take, da bomo na eni strani zadostili tistemu, čemur moramo zaradi EU, ampak v osnovi tudi tako, da bomo zadeve obvladovali v Sloveniji in da bomo cilje, ki so naši, tudi dosegali. In še en vidik bi želela poudariti – znanje in strokovnost uradnikov ter s tem povezane kompetence za odločanje. Bolj kot uradnik strokovno obvladuje svoje delovno področje lažje in hitreje bo sprejemal odločitve, bolj kot je njegovo poznavanje delovnega področja šibko, bolj bo iskal načine, da mu odločitve ne bo treba sprejeti.«
Investitorji pogosto pravijo, da bi postopki za umeščanje objektov državnega pomena morali potekati hitreje. Zakaj to ni tako oziroma kako to doseči?
»Ključnega pomena je obvladovanje projekta. Resorno ministrstvo mora projekt dejavno podpirati, investitor pa mora obvladovati vse faze projekta, od začetka - od zasnove investicije, preko umeščanja v prostor, gradnje, pa do predaje v uporabo. Strinjam se, da so tu še rezerve, kjer bi se dalo postopke skrajšati, tako da bi določene zadeve združevali. Če bi še enkrat pregledali celoten proces, bi videli, kdaj nosilci urejanja prostora vstopajo, kdaj je to nujno potrebno zaradi tega, da obvladujemo projekt in kdaj bi se lahko kake faze združile ali izpustile. Zgodilo se nam je že, da smo neko fazo črtali z mislijo, da bomo s tem skrajšali postopek, pa smo ga naredili bolj neobvladljivega. Tak primer je bil leta 2002, ko se je ukinilo lokacijsko dovoljenje, kar je bilo politično promovirano. Pokazalo pa se je, da je bila za mnoge projekte vmesna odločitev zelo koristna. Ko je investitor dobil lokacijsko dovoljenje, mu je bila s tem zagotovljena varnost projekta, vedel je, da na tej lokaciji objekt lahko postavi. Potem je šel v nadaljnje aktivnosti - v izdelavo projektne in izvedbene dokumentacije, ki so velik finančni zalogaj. Zdaj pa je investitor od začetka do konca prepuščen neki nejasni situaciji in na koncu se mu lahko zgodi, da po milijonih vloženih sredstev v kompletno projektno dokumentacijo ne bo dobil gradbenega dovoljenja, ker bo mogoče upravni organ ocenil, da projekt ni skladen s prostorskim aktom. To je bil primer ukinjanja postopka, ki je pomenil večjo varnost za uresničitev projekta, drugje pa bi lahko neka dejanja tudi združili.«
Kje vidite razloge, da se 400-kilovoltni daljnovod Cirkovce-Pince umešča v prostor kar dvanajst let?
»To je žalosten primer spleta vseh slabih okoliščin in naključij. Ta daljnovod je dal skozi vse prej omenjene spremembe zakonodaje, to pa je povzročilo nekaj let zaostankov. Po letu 2004 je bilo treba narediti presojo na varovana območja, kar je trajalo skoraj dve leti. Ko smo bili leta 2009 že blizu konca, je začela veljati poplavna uredba, ki je določila poplavno študijo, ki je spet vzela leto dni. Tu je tudi problem pomanjkanja izdelovalcev študij, ki jih ni veliko, in še visoke cene ob praktično nobeni dodani vrednosti - projekt daljnovoda je po letu dni in po izdelani študiji ostal popolnoma enak! In vsi smo vedeli, da bo tako, ampak študijo je bilo treba narediti, ker je tako pač določil predpis ... V tem dolgem času so se na nek način spremenili tudi pogledi na to, kaj bolj varovati in kaj manj. Po drugi strani pa je bil v določenih trenutkih nekoliko nespreten tudi investitor, pa tudi mi kot koordinator smo ob vsakem novem predpisu potrebovali nekaj časa, da smo znali nadaljevati pripravo DPN ... Morda so bila v tem primeru tudi prevelika pričakovanja investitorja glede tega, kaj mora ali lahko naredi država oziroma Direktorat za prostor in kaj lahko ali mora narediti sam. Tudi primer Renče niso najboljša praksa.«
Vladimir Habjan
Več v majski številki Našega stika