To predstavlja 68 odstotkov današnjega povpraševanja po električni energiji na Češkem, Madžarskem, Poljskem in Slovaškem, ki predstavljajo petino (19 odstotkov) obdelovalne zemlje v EU, in skoraj trikratnik skupne trenutne proizvodnje električne energije iz OVE v državah (73 TWh). Z uporabo samo devetih odstotkov izračunanega potenciala agrofotovoltaike bi lahko pokrili potrebe po električni energiji v kmetijstvu in predelavi hrane v srednji Evropi. Agrofotovoltaika je zelo razvita na Japonskem, s približno 2000 tovrstnimi napravami po celotnem otočju, v Evropi pa ostaja obrobna. Zato Emberjeva analiza priporoča naložbe in strategijo za pomoč pri izgradnji agrofotovoltaičnih zmogljivosti v srednji Evropi.
Ker je Evropa v nestanovitnih časih vse bolj ogrožena, sta varnost preskrbe s hrano in energijo bistvenega pomena. Namestitev sončnih celic kmetom lahko pomaga prispevati k obojemu, obenem pa ohraniti stabilnost in donosnost poslovanja ter zmanjšati škodo na pridelku zaradi vse pogostejših suš in ekstremnih vremenskih pojavov, ki jih poganjajo podnebne spremembe.
Glede na ugotovitve analize bi lahko nad kmetijske pridelke v srednjeevropskih državah namestili 180 GW. To je trikrat več od sončne zmogljivosti, navedene v osnutku podnebnih ciljev za leto 2030 (60 GW) in sedemkrat več od skupne nameščene zmogljivosti do konca leta 2023 (25 GW).
Analiza ugotavlja, da lahko namestitev sončnih celic pri gojenju hrane izboljša zadrževanja vode v sušnih letih in zaščito pridelkov pred ekstremnimi vremenskimi razmerami, v nekaterih primerih pa lahko poveča tudi donos. Za jagodičevje ali sadje tako lahko agrofotovoltaika omogoči povečanja pridelka do 16 odstotkov, hkrati pa proizvede 63 odstotkov električne energije tradicionalne sončne elektrarne. Pri posevkih, ki so manj odporni na senco, kot je pšenica, izgube pridelka znaša pod 20 odstotki dodani prihodki od prodaje električne energije pa močno odtehtajo manjši prihodek od pridelanega žita.
Ker se obe dejavnosti izvajata na istem zemljišču, je proizvodnja na splošno veliko učinkovitejša kot, če bi eno ali drugo opravljali samostojno, kmetom pa ustvarja dodatne tokove dohodka. Kljub temu tovrstna tehnologija ni primerna za vse vrste kmetijske proizvodnje. Na primer, nekatere vrste sadja in zelenjave zahtevajo neomejen dostop do sončne svetlobe.
Analiza ugotavlja, da bi z uporabo samo devetih odstotkov izračunanega potenciala agrofotovoltaike bi lahko pokrili potrebe po električni energiji v kmetijstvu in predelavi hrane v srednji Evropi.
Vendar pa je postavitev agrofotovoltaike trenutno omejena, saj države, kot so Madžarska, Poljska in Slovaška, še vedno nimajo ustrezne zakonodaje. V državah z ustrezno zakonodajo pa opažajo hitro rast. V Nemčiji, Franciji, Italiji in na Nizozemskem predpisi dovoljujejo skupno rabo zemlje za kmetijstvo in proizvodnjo električne energije brez izgube kmetijskih subvencij. To je vodilo do več kot 200 agrofotovoltaičnih projektov, ki se že izvajajo po vsej Evropi.
Agrofotovoltaika tako zagotavlja oprijemljive rešitve za nekatere izzive, s katerimi se soočajo tradicionalne sončne elektrarne, kot so omejitve ali zamude pri priključitvi na omrežje. Prav tako koristi prehranski varnosti EU, saj podpira kmete v glavnih državah proizvajalkah hrane v srednji Evropi. Za koriščenje potenciala agrofotovoltaike so zato ključni ustrezna zakonodaja in podporni okviri. V času, ko okoljske nevladne organizacije obsojajo pomanjkanje ambicij srednje- in vzhodnoevropskih držav članic v svojih NEPN, bi lahko agrofotovoltaika tem državam ponudil dodatne možnosti za razogljičenje.