Čeprav se zadnje dni veliko govori o pripravi vladnih ukrepov za blažitev energetske revščine in zmanjšanje pritiska visokih cen energentov na industrijo, so iz Gospodarske zbornice Slovenije sporočili, da se sestanek, ki je potekal minuli konec tedna in so se ga poleg predstavnikov gospodarstva udeležili tudi državni sekretarji ministrstva za infrastrukturo, gospodarstvo in finance, ni obrodil želenih sadov. Kot je povedala izvršna direktorica GZS Vesna Nahtigal, so sami pričakovali, da bodo že na tem srečanju naredili korak v smeri konkretizacije blažitve posledic rasti cen energentov. A so se nato razšli zgolj z obljubo s strani zakonodajalcev, da bo tudi gospodarstvo deležno podpore, pri čemer naj bi trenutno bile najprej na vrsti najbolj ranljive skupine odjemalcev.
Kot je znano, Gospodarska zbornica Slovenije že vse od začetka oktobra 2021 oziroma izbruha energetske krize poziva vlado in pristojna ministrstva k takojšnjemu ukrepanju zaradi izjemne rasti cen energentov v zadnjem lanskem četrtletju, ki se ohranja tudi letos.
Da so razmere alarmantne, je potrdila januarska anketa, ki jo je GZS izvedla med podjetji. Pokazala je, da je zgolj 43 odstotkov podjetij za letos že v celoti opravilo zakup elektrike, samo 21 odstotkov pa tudi plina. 10 odstotkov podjetij za leto 2022 ni imelo zakupljene še nič električne energije, kar 51 odstotkov pa tudi nobene enote zemeljskega plina. Kot najpogostejši ukrep za obvladovanje zvišanih stroškov energentov so podjetja v anketi navedla prenos stroškov energije v cene končnih izdelkov (88 odstotkov), sledilo je omejevanje proizvodnje (39 odstotkov) in zmanjševanje števila zaposlenih (27 odstotkov). Kot skrajna ukrepa pa so nekatera podjetja navedla tudi zaustavitev proizvodnje (12 odstotkov) ali selitev proizvodnje v tujino (8 odstotkov).
Poglejmo še, kaj je glede poseganja države v cene energentov in o pravnih vidikih vprašanja kontrole cen na zadnji konferenci Energetika in pravo 21 dejal prof. dr. Rajko Pirnat s Pravne Fakultete Univerze v Ljubljani. Poudaril je, da država, čeprav je delni lastnik nekaterih trgovcev z električno energijo, nikakor ne sme posegati v cene električne energije, saj bi bilo to v nasprotju z načeli korporativnega upravljanja in zakonsko ureditvijo kontrole cen ter bi imelo precejšnje negativne posledice tudi na delovanje energetskega trga. Ob tem je spomnil tudi na evropsko Direktivo o notranjem trgu električne energije, ki poudarja pomen prostega trga in dopušča le dve vrsti posegov v cene, in sicer za preprečitev energetske revščine ter kot prehoden ukrep za zagotovitev konkurence. Kot je dejal, je ključna težava pri posegu v cene z namenom zaščite revnih odjemalcev dejstvo, da je treba ob tem izpolniti vrsto pogojev, s še ostrejšimi zahtevami pa so pogojeni posegi v cene z namenom zaščite konkurence. Skratka, po besedah dr. Pirnata je v obstoječi zakonski ureditvi praktično nemogoče izvesti kakršenkoli ukrep v povezavi s kontrolo cen dobave električne energije, ki bi bil skladen z evropsko Direktivo o notranjem trgu z električno energijo. So pa za ublažitev izjemnega skoka cen električne energije in plina in s tem povečanjem energetske revščine na voljo nekateri socialni ukrepi, kot so denimo namenski dodatki oziroma energetski boni, država pa lahko za omejeno obdobje posreduje tudi v tisti del končne cene, ki je reguliran.
Ob slednjem pa velja opozoriti, da se v tem primeru znajdejo v težavah energetska podjetja, ki se v času energetskega prehoda soočajo z velikimi investicijami, in različni zeleni projekti, ki prav tako del sredstev za svojo izvedbo dobijo iz reguliranega dela računov za energijo.