Na 15. konferenci energetikov v Portorožu so večjo pozornost namenili tudi pomenu iskanja in izrabi notranjih virov v industriji.
O tej temi je v svojem strokovnem prispevku »Z lastnim znanjem do tržno zanimivih izdelkov« govoril dr. Marko Likon, direktor podjetja Insol ter strokovni sodelavec Zavoda za gradbeništvo Slovenije.
Ukvarja se z raziskavami in razvojem na področjih okolja, ekološke simbioze in trajnostnega razvoja ter je avtor različnih patentov. Na tem področju sodeluje tudi z uglednimi mednarodnimi strokovnimi organizacijami in publikacijami, med drugim tudi z nacionalnim finskim inštitutom za okolje (SYKE).
Za svoje delo je leta 2011 prejel priznanje Energy Globe National Award, letos pa Century International Quality Era Award 2013, in sicer za dosežke na področju trajnostnega razvoja.
Iskanje rezerv pri vgrajeni energiji
Kot je povedal dr. Likon, je proizvodni sektor od začetka industrijske revolucije skrbel predvsem za cenovno učinkovitost izdelkov, to pa je pomenilo zlasti iskanje optimalnega razmerja med ceno in kakovostjo. Na prehodu v 21. stoletje, ko se je že nakazovala kriza, pa se je omenjeni sektor začel zavedati pomena iskanja notranjih rezerv in porodila se je zamisel o industrijski oziroma ekološki simbiozi.
Številni primeri so dokazali, je pojasnil dr. Likon, da je mogoče že z nizkimi investicijskimi stroški in uvedbo »low-tech« tehnologij v proizvodne procese izboljšati okoljski odtis in pri tem tudi zaslužiti. V zadnjem obdobju iskanje rezerv pri vgrajeni energiji postaja vse pomembnejše. Enako velja za projekte ZWZE, CAPS/WOCA in POSSA, katerih razvoj je potekal v podjetju Insol, saj so podlaga za zavedanje, da se lahko tudi z nizkimi investicijskimi stroški tlakuje pot v nizkoogljično družbo.
Ekosimbioza v industrijskih panogah
Nadalje je dr. Likon povedal, da ekosimbioza v industrijskih panogah pomeni iskanje notranjih virov v eni industrijski panogi in izrabo teh virov v isti panogi (npr. recikliranje ali rekuperacija).
Manj pogost, čeprav ekonomsko učinkovitejši primer pa je izraba odpadnih materialov in odpadne energije v drugi industrijski panogi. Odpadna energija se običajno pojavlja kot toplota, ki jo je zaradi izgub težko transportirati na večje razdalje. Taka rešitev pa je ustrezna, če si dve industriji delita isto proizvodno platformo in inštalacije. Pri tem se premalo pozornosti namenja vgrajeni energiji, ki se jo lahko učinkovito transportira tudi na večje razdalje; gre seveda za odpadne materiale.
Izkoristiti odpadne materiale
Po besedah dr. Likona se običajno dogaja, da ima proizvodnja surovin velike energetske potrebe. Če k temu prištejemo še izrabo naravnih virov ter z obema dejavnostma povezane negativne vplive na okolje (izpusti, degradacija okolja, obremenitev transportnih poti itd.), vidimo, da je treba posebno pozornost nameniti odpadnim materialom in jih poskušati uporabiti kot sekundarno surovino.
Kot primer takega pristopa je dr. Likon omenil projekt CAPS/WOCA, pri katerem gre za pretvorbo papirniškega mulja v absorbente za čiščenje oljnih razlitij. Papirna industrija na leto proizvede več kot 304 milijonov ton papirja. To naj bi se do leta 2020 povečalo za 77 odstotkov, vendar bo 66 odstotkov proizvodnje temeljilo na reciklaži. Sicer pa je dr. Likon v nadaljevanju že omenjenega strokovnega prispevka tudi podrobneje predstavil, kako poteka uresničevanje tega projekta v papirni industriji.
Primer dobre prakse: sistem ZWZE
Uspešnost proizvodnega sistema je po besedah dr. Likona odvisna tudi od uspešnega sobivanja z okolico. To velja zlasti za proizvodne sisteme, kjer je obremenitev okolja velika. Okolje v takih primerih proizvodni sistem servisira in oskrbuje s komunalno in logistično infrastrukturo in delovno silo. V nekaterih primerih pa je tehnološko in logistično platformo proizvodnega sistema mogoče izkoristiti za servisiranje okolice, proizvodni sistem pa postane samozadosten. Primer dobre prakse je vzpostavitev sistema ZWZE (zero waste - zero energy).
Ob tem je dr. Likon omenil pristanišča kot velike porabnike energije in velike povzročitelje izpustov energetsko bogatih odpadkov, toplogrednih plinov, izpustov trdnih delcev, izpustov z vodo in drugega. To za okolje, v katerem so, predstavlja veliko obremenitev, negativno pa vpliva tudi na ekonomičnost poslovanja pristanišča.
Izpusti so neizkoriščeni notranji viri
Kot je znano, pristanišča porabijo veliko energije in pitne vode ter so odvisna od zunanjih energetskih in vodooskrbnih sistemov. Pri tem se na upravah ne zavedajo, da so njihovi izpusti neizkoriščeni notranji viri, ki jih lahko izrabijo za energetske in tehnološke potrebe pristanišča, da to ni več odvisno od zunanjih energetskih in vodooskrbnih sistemov.
Sicer pa sta pomemben notranji vir pristanišča tudi njegova lega, ki omogoča izkoriščanje alternativnih virov energije (morska voda, sončna energija, energija vetra, energija plimovanja valov itd.) in razvita pristaniška infrastruktura. Kot je še poudaril dr. Likon, je s smiselno povezavo energetskih, snovnih in hibridnih pristaniških virov ter z njihovo skupno povezavo z javnimi viri prek ustreznega vmesnika (s skupkom povezanih tehnologij) mogoče doseči popolno samozadostnost pristanišča glede energetskih potreb in pitne vode.
Miro Jakomin