Vidmarjev dan 2012

Elektroinštitut Milan Vidmar že vrsto let pripravlja strokovno srečanje Vidmarjev dan, ki je namenjeno najbolj aktualnim energetskim temam. Letošnje je bilo tako namenjeno razpravam o dostopu do energije, okoljskih vprašanjih, izzivih evropske in domače hidroenergetike, vplivu metana na podnebne spremembe, povečanju zmogljivosti prenosnega omrežja, zanesljivosti oskrbe z električno energijo, prihodnosti prenosnega omrežja in problematiki vključevanja obnovljivih virov. Uvodoma je udeležence posveta pozdravil direktor inštituta dr. Boris Žitnik, ki je dejal, da bi lahko  trajnostni razvoj na področju energetike zapisali s tremi pomembnimi vseevropskimi cilji, in sicer, da mora biti oskrba z električno energijo  zanesljiva, ekonomsko sprejemljiva in dostopna ter okoljsko sprejemljiva - trajnostna.  Eden od ključnih prihodnjih ciljev energetike je zmanjšanje porabe energije in s tem tudi zmanjšanje vplivov na okolje. Vendar zmanjšanje končne energije ne pomeni vedno tudi manjše porabe električne energije. Sodobne naprave, krmiljenje in nadzor procesov, toplotne črpalke, električni avtomobili zmanjšujejo porabo celotne energije, poraba električne energije pa s tem raste.  Do leta 2050 se tako po besedah dr. Borisa Žitnika pričakuje skoraj dvakratno povečanje deleža električne energije v deležu končne energije glede na sedanje stanje in električna energija bo tudi v prihodnje imela pomembno vlogo pri dekarbonizaciji prometa ter ogrevanja in hlajenja. Pri tem pa bo, je poudaril dr. Boris Žitnik, v prihodnje  ključnega pomena, da bomo k ukrepom zmanjševanja porabe, bolj okoljsko sprejemljivem in trajnostno naravnanemu obnašanju pritegnili tudi porabnike električne energije. Temu primerno bo treba prilagoditi tudi okolje, da bodo porabniki pripravljeni in stimulirani za izvajanje predlaganih ukrepov. Treba pa bo spremeniti tudi miselnost pri porabnikih in se hkrati zavedati, da lahko vsak posameznik prispeva k skupnim trajnostnim ciljem.

Odprtih še vrsta pomembnih vprašanj

V nadaljevanju so razpravljalci potrdili, da je na področju energetike oziroma elektrogospodarstva odprtih še cela vrsta ključnih vprašanj – vse od odločitev, katerim virom v prihodnje dati prednost, do tega, katere tehnične rešitve je najbolj smiselno in ekonomsko upravičeno uporabiti. Dr. Maks Babuder je tako izpostavil velik vpliv energetike na gospodarstvo in vsa področja našega življenja ter poudaril, da razvoj in prestrukturiranje energetskega sektorja ne bi smelo zgolj slediti trenutnim političnim odločitvam, saj imajo te lahko daljnosežne negativne posledice. Ob tem je zastavil vprašanje, ali lahko z obstoječimi tehnologijami zagotovimo zanesljivo in cenovno konkurenčno oskrbo z električno energijo in ali preveliko poudarjanje vloge sodobnih obnovljivih virov v javnost ne pošilja napačnih signalov. Da je v aktualni evropski in posledično tudi domači zakonodaji veliko nasprotujočih si zahtev, ki ne upoštevajo vseh tehničnih in ekonomskih okoliščin, je v nadaljevanju izpostavil tudi dr. Otto Pirker iz avstrijskega Verbunda, ki je spregovoril o novih izzivih evropske hidroenergetike. Kot je dejal, se ta, kljub temu, da je v Evropi še veliko hidroptenciala, srečuje z vse ostrejšimi okoljskimi omejitvami in novimi zahtevami,ki jih postavlja spremenjena struktura proizvodnih virov. Za sodobne obnovljive vire, zlasti veter in sonce, so namreč značilna velika obratovalna odstopanja in ogromni začasni presežki, kar vse povzroča motnje v elektroenergetskem sistemu. Za njihovo preprečitev so zato potrebne zadostne rezerve v sistemu, ustrezne prenosne zmogljivosti, hitro odzivni proizvodni objekti oziroma skladiščne zmogljivosti, zlasti v obliki črpalnih hidroelektrarn. Ker pa je tehnični potencial za tovrstne elektrarne v Evropi omejen, je še toliko večjega pomena, da v čim večji meri izrabimo obstoječega. Tako po njegovih besedah ta hip v Avstriji na že obstoječih lokacijah hidroelektrarn vzporedno gradijo kar nekaj črpalnih elektrarn. Pospešeno na tem delajo tudi v Švici, kjer naj bi zgradili za kar 4.000 MW tovrstnih objektov, nekaj aktualnih projektov pa je tudi v Nemčiji in Luksenburgu.
Kot je v nadaljevanju povedal dr. Micheal Murr iz Graške univerze, se poleg iskanja možnosti za dodatno izrabo obstoječih proizvodnih zmogljivosti, strokovnjaki v Evropi ta hip veliko ukvarjajo tudi z možnostmi za povečanje zmogljivosti prenosnega omrežja, saj z večanjem deleža obnovljivih virov ta postaja vse pomembnejši. Tako se veliko govori o možnostih enosmernih kabelskih in tudi klasičnih povezav, ki na daljše razdalje zagotavljajo manjše izgube in lažje obvladovanje tokov, superprevodnikih ter uvajanju s plinom izoliranih vodnikov. Vse omenjene tehnologije imajo v primerjavi s klasičnimi daljnovodi svoje prednosti in tudi pomanjkljivosti, pri čemer bo njihovo pravo vrednost in ceno pokazal šele čas.

Sedaj je čas akcije in ne razprave  

Dva pogleda, kot evropska poslanka in kot raziskovalka, na skupne korenine evropske energetske politike in na sedanje izzive je združila poslanka Evropskega parlamenta dr. Romana Jordan. Kot je poudarila, je evropska energetska politika stara in mlada hkrati. Po eni strani njeni začetki segajo že v leto 1952, po drugi strani pa se je v devetdesetih letih začela nova doba za energetsko politiko za Evropo in svet. Zakonodaja naj bi omogočila skupni energetski trg, kar bo državljanom prineslo le neposredne koristi. Pomemben dokument v prejšnjem desetletju je bila zagotovo leta 2006 sprejeta Evropska strategija za trajnostno, konkurenčno in zanesljivo energijo, popolnoma novo poglavje pa se je začelo leta 2007 z lizbonsko pogodbo, ki je bila ratificirana dve leti pozneje. Šele z njo je bil dejansko vzpostavljen zakonski okvir evropske energetske politike. Najpomembnejša trenutna zakonska dokumenta EU sta tretji energetski paket, ki prinaša liberalizacijo energetskega trga, in podnebno-energetski paket. Po besedah dr. Romane Jordan so najpomembnejše teme, ki imajo zelo velik vpliv na prihodnji razvoj energetskega sektorja, in jih trenutno obravnava Evropski parlament, številne. Po njenem mnenju jih je mogoče celo preveč, saj se zaradi mnogih ciljev, ki jih te postavljajo, še vedno vrtimo okrog razprave, namesto, da bi stopili v akcijo. Izzivi so resda veliki, a le z njimi bomo dosegli zeleno Evropo prihodnosti.

Do zanesljive oskrbe s premišljenimi ukrepi

Na to temo so bile v drugem delu posveta zanimive tudi ugotovitve dr. Borisa Žitnika, ki je poudaril, da so obnovljivi viri električne energije nedvomno potrebni in koristni, saj zmanjšujejo obremenitve na okolje in nas vodijo k nizkoogljični družbi. Kot je dejal, pa se je treba ob zavedati, da samo obnovljivi viri, pri sedanjem stanju tehnologije, ne morejo zadostiti vseh potreb po električni energiji ter ob tem še zagotavljati zanesljivo in stabilno oskrbo z električno energijo. Še vedno so nujno potrebne tudi velike elektrarne, ki elektroenergetskemu sistemu zagotavljajo stabilnost in zanesljivost delovanja. Ob tem je treba upoštevati tudi ekonomske vidike, saj na voljo ni neskončno mnogo denarja, pri čemer po njegovem veliko pove že naslednja primerjava. HE Blanca proizvede v enem letu okoli 140 GWh električne energije oziroma približno toliko kot vse doslej zgrajene sončne elektrarne v Sloveniji. V obeh primerih sicer lahko govorimo o obnovljivem viru, precej podobna je tudi količina proizvedene energije, so pa ključne naslednje razlike:
1. Cena, ki smo jo plačali za izgradnjo sončnih elektrarn je 350-400 milijonov evrov, cena HE na spodnji Savi pa je približno  100 milijonov evrov.
2. Električno energijo, ki jo bo proizvajala HE se bo prodajalo na trgu. Za energijo iz sončnih elektrarn bomo vsi porabniki električne energije še leta plačevali visoke subvencije.
3. Energija iz sončnih elektrarn je na razpolago samo takrat ko sije sonce (1000 ur letno). Energija iz HE je na razpolago vsaj delno skozi celotno leto in je za elektroenergetski sistem bolj ugodna.
4. Pri gradnji sončnih elektrarn smo glavnino opreme kupili v tujini, pri hidroelektrarnah pa večino del in opreme opravi in proizvede domača industrija, kar je narodnogospodarsko bolj ugodno.
5. Življenjska doba sončnih elektrarn je 20 let, hidroelektrarna pa bo obratovala vsaj 50 let (oziroma celo do 100 let ob ustreznem vzdrževanju).
Že iz te primerjave je tako mogoče sklepati, da imajo odločitve o tem, v katero smer bomo v prihodnje zasukali slovensko elektrogospodarstvo, lahko velike ekonomske posledice. Oglejte si fotogalerijo. (Več o posvetu boste lahko brali v julijski številki Našega stika)

Brane Janjić, Polona Bahun