Kot so sporočili z vlade, se Slovenija sicer strinja z nujnostjo zadostnega skladiščenja plina do naslednje kurilne sezone, hkrati pa je zaradi dejstva, da na svojem območju nima skladiščnih zmogljivosti zadržana glede obveznosti (dobaviteljev ali operaterjev prenosnega sistema ali držav članic) do skladiščenja v drugih državah EU, saj le to pomeni bistveno motnjo pri delovanju plinskega trga v Sloveniji. Predlog uredbe namreč določa obvezo za skladiščenje 80 do 90 odstotkov zmogljivosti skladišč do kurilne sezone in povezane postopke ter ukrepe za sproščanje skladiščnih kapacitet skozi proces certificiranja, predvsem z namenom uporabe le teh v primeru lastnikov iz tretjih držav. Evropska unija ima skladiščnih zmogljivosti za 27 odstotkov letne porabe plina v EU.
Slovenski dobavitelji, ki so hkrati udeleženci trga v sosednjih državah članicah, tam tudi zakupujejo skladišča in s tem pripomorejo k likvidnosti plinskih vozlišč. Vsak plinski sistem si želi imeti v svoji sestavi tudi skladišča ali terminal LNG, saj to pomeni lažje upravljanje sistema predvsem pri nihanju dobave in porabe plina.
V EU je devet držav članic, ki nima skladiščnih zmogljivosti na svojem ozemlju in predstavljajo le 5 odstotkov porabe plina v EU. Ker je delež teh držav tako majhen, in, ker plin kupujejo v državah članicah, kjer skladišča imajo, Slovenija predlaga, da se države, ki nimajo skladišč na svojem ozemlju, ne obveže k obveznemu skladiščenju plina, ker plin kupujejo pri dobaviteljih (market participants) v državah s skladišči in imajo ti obvezo za skladiščenje v teh državah, in sicer tako za del plina, ki ga prodajajo na trgu teh držav, kot tudi za plin, ki ga prodajo dobavitelju v ali za državo članico, ki nima skladišča. Slovenija prav tako predlaga, da se obveza skladiščenja nanaša na udeležence na trgu v tistih državah članicah, kjer obstajajo skladišča plina. S tem se obveza uredbe nanaša tudi na dobavitelje, ki dobavljajo neposredno ali preko lokalnih dobaviteljev v države članice, ki skladiščnih zmogljivosti nimajo. Na ta način se izognemo dvojnemu določanju obveznosti za dobavitelje v državah s skladišči in v državah brez skladišč in hkrati omogočimo delovanje plinskega trga v državah brez skladišč.
V primeru sedanje obveze države članice za skladiščenje plina v sosednjih državah, kot je podano v predlogu uredbe, je za Slovenijo edina izvedljiva opcija k skladiščenju obvezati dobavitelje in kot posledico lahko pričakujemo, da bo slovenski maloprodajni trg zapustilo do 90 odstotkov dobaviteljev, saj zaradi majhnosti dobaviteljev ne pričakujemo, da bodo vložili dodatne vire za aktivno delovanje na trgih v sosednjih državah. Slovenski plinski trg namreč predstavlja le 0,2 odstotka porabe plina v EU. Na veleprodajnem trgu, ki v Sloveniji praktično komaj obstaja samo zaradi izravnave odstopanj, pa bi ob predlagani zahtevi iz uredbe verjetno izgubili dve tretjini akterjev oziroma ostaneta morda dva ali trije.
Slovenija ima namreč le šest aktivnih dobaviteljev plina, ki plin zagotovijo na vstopnih točkah, ostalih enajst podrejenih aktivnih dobaviteljev pa kupujejo in prodajajo plin, ki je že pripeljan v Slovenijo. Od omenjenih šestih dobaviteljev sta le dva dobavitelja tudi udeleženca na plinskem trgu v sosednjih državah in delno tam tudi skladiščita plin. Ostali štirje plin prejemajo na povezovalni točki (IP) oziroma vstopni točki v Slovenijo.
Uredba predvideva, da dobavitelj neposredno zakupi skladiščne zmogljivosti v drugi državi članici EU, ne predvideva pa servisne pogodbe z drugim dobaviteljem, oziroma dokazovanja skladiščenja preko drugega dobavitelja. Za Slovenijo bi to pomenilo neposredno zmanjšanje dobaviteljev, ki uvozijo plin v Slovenijo in neposredno poslabšanje konkurence in konkurenčnih indeksov. Slovenija zato meni in predlaga, da mora dobaviteljeva obveza za skladiščenje plina omogočati tudi posredno dokazovanje skladiščenja preko pogodbe z drugim dobaviteljem, ki del skladiščenih zmogljivosti oziroma skladiščenih količin plina pogodbeno zagotavlja za slovenskega dobavitelja, in sicer najmanj v skladu s predvideno trajektorijo polnjenja skladišč v posameznem letu. Sproščanje oziroma uporaba skladiščenih zalog plina z uredbo ni določena in je lahko namenjena tudi le ohranjanju likvidnosti trgovalnih vozlišč, kar je za delovanje skupnega trga s plinom morda še najbolj pomembno.
Če uredba, kljub slovenskemu stališču in predlogu, ne bi omogočila dokazovanja skladiščenja preko servisnih pogodb, bi bila večina slovenskih dobaviteljev v težavah, ker take zahteve ne bi mogli izpolniti. Pričakujemo lahko, da bi od približno 17 aktivnih dobaviteljev na slovenskem trgu vztrajalo samo nekaj dobaviteljev, morda dva ali trije, kar predstavlja 90 odstotno zmanjšanje števila dobaviteljev.
V vsakem primeru dikcija iz predloga uredbe ni neposredno izvršljiva, saj zavezuje države članice in ne akterjev na trgu s plinom. Zato bi morala Slovenija sprejeti potreben zakonodajni akt, ki je v primeru tovrstnih obligacij verjetno zakon, kar dodatno podaljšuje čas za izvedbo ukrepov za skladiščenje plina v letu 2022.
Po mnenju vlade ima uredba še nekaj drugih pomanjkljivosti, saj denimo predvideva nadomestila države članice za skladiščenje plina v primeru izpada prihodka, ob tem pa ne določa načina, kako in po katerih pravilih taka nadomestila izpeljati in kako določiti kriterije za oceno zadostnega izpada dohodka.(bj)