V uvodnem nagovoru je minister za okolje, podnebje in energijo mag. Bojan Kumer poudaril, da vodik ni nova tehnologija in vse bolj postaja strateški, ključen in realen. Vse pogosteje se ga omenja v vseh strateških dokumentih, prihaja tudi v zakonodajne dokumente, akcijske načrte in realne projekte. Slovenija je del pomembnega mednarodnega projekta Severnojadranske vodikove doline in prepričan je, da bo ta projekt pokazal uspešnost razvoja vodikovih tehnologij v zelo bližnji prihodnosti. Vodikove tehnologije odpirajo tudi nove možnosti za hitrejše, predvsem pa učinkovitejše razogljičenje, česar se dobro zavedajo tudi v vladi. Prav tako tudi prvič v zgodovini Slovenije eno ministrstvo pokriva večino emisij v Sloveniji. S tem se je Slovenija v vseh sporah politik resno začela lotevati podnebnih sprememb. Želi si, da bi se to poznalo tudi v konkretnih rezultatih in ne samo v zakonodajnih dokumentih. Poleg reševanja energetske krize so se lani lotili tudi srednjeročnih in dolgoročnih ukrepov reševanja teh problemov, saj je Slovenija v preteklem desetletju pridelala velik zaostanek pri OVE v bruto končni rabi energije. V zadnjem letu smo v Sloveniji v omrežje priključili skoraj tri četrtine sončnih elektrarn več, kot v zadnjih 20 letih. To na ministrstvu še pospešujejo in cilj do konca njihovega mandata je močno pospešiti OVE, saj bo dovolj velika količina obnovljive energije pomenila pravi zagon vodikovih tehnologij. V zadnjem času lahko končno govorimo ne samo o uspehih na področju OVE, ampak tudi na področju tehnologij, ki so bile v preteklosti nekoliko odrinjene. V letu in pol so naredili veliko ukrepov za zmanjšanje emisij v podporo rezultatom, ki jih danes žanjemo in jih bomo želi še v prihodnjih dveh ali treh letih. To je ključno za kratkoročno obravnavanje podnebnih sprememb in dolgoročno za zeleni prehod oziroma prehod v nizkoogljično gospodarstvo in družbo. Tako kot EU ima tudi Slovenija sprejeto strategijo ogljično nevtralne družbe do leta 2050. Zaključila se je javna obravnava Podnebnega zakona, ki bo uzakonil določene podnebne politike in ukrepe. Sočasno poteka prenova NEPN, kjer snujejo nove načrte za določitev še ambicioznejših podnebno-energetskih ciljev. Pri deležu OVE so si zadali cilj do leta 2030 doseči 35-odstotni delež OVE v bruto končni rabi energije. Po njegovem prepričanju ima Slovenija dovolj naravnih danosti, da bi to zmogla doseči. Sonce, veter in voda so glavni viri obnovljive energije, na katere stavi večina držav EU, poleg jedrske energije, ki pa se po taksonomiji ne prišteva k OVE. Opozoril je, da ne smemo pozabiti na spodbujanje razvoja in uporabo inovativnih tehnoloških rešitev za doseganje teh ciljev. Da bomo našli tehnologije in pristope, ki jih mogoče danes komercialno še ne uporabljamo, bodo ključne inovacije. Elektrifikacija je naša osnovna naloga, ki jo moramo izvesti v vseh sporah našega delovanja. Res je, da ponekod elektrifikacija ni najbolj optimalna rešitev, in ravno tu moramo dati priložnost vodiku in vodikovim tehnologijam. Predstavlja tudi pomemben energetski potencial za medsezonsko shranjevanje energije, zato je nujno treba več narediti na spodbujanju raziskav in inovacij v proizvodnji, distribuciji in uporabi vodika. Projekt Severnojadranske vodikove doline naslavlja ravno to tematiko in prve aktivnosti obetajo veliko. Ne smemo pozabiti, da razvoj tehnologij ustvarja nove priložnosti za vse, in to bo zgradilo novo blaginjo in novo dodano vrednost za vse. Na ministrstvu se tega zavedajo in želijo pomembno pomagati industriji pri prilagajanju na podnebne in energetske spremembe z zamenjavo rabe fosilnih goriv z zelenimi viri energije, kar je svetovni trend. Prav tako želijo izboljšati energetsko učinkovitost. Vodikovo tehnologijo, ki je na pohodu, je treba umestiti na primerno mesto, pri tem pa bodo pomembno vlogo igrali vsi projekti in ukrepi. Kot je zaključil, si želi, da bi v luči prenove NEPN v naslednjem letu energetsko-podnebne politike za vodik uspeli ustrezno umestiti in nadgraditi v ta dokument.
Predstavnik Zveze strojnih inženirjev Miha Trunkelj je poudaril, da je treba vodik ustrezno umestiti, saj to ni nujno najboljša rešitev. Vodik mora dobiti tisto vlogo, znotraj katere bo učinkovito pripomogel k razogljičenju in istočasno odigral zanesljivostno komponento v kompletnem energetskem sistemu. Tukaj v Sloveniji obstaja določen deficit, saj ga uporabljamo za industrijske procese kot vhodno surovino, kar se odraža tudi v regulativi. Prednostni sektorji za razvoj vodika v Sloveniji so po njegovem mnenju v energetiki kot viri prožnosti in sezonska hramba energije, v industriji kot vstopna surovina in visokotemperaturna industrijska toplota ter v mobilnosti. Pomemben je tudi vidik medsektorskega povezovanja, saj se tiče umeščanja vodikovih projektov v kontekst oziroma v prostor. Po njegovem mnenju je energetski prehod, kot ga predvideva evropski zeleni dogovor, brez implementacije nizkoogljičnih vodikovih tehnologij težko izvedljiv. Zato je treba dokončati vodikovo strategijo, realizirati tekoče pilotne projekte, sprejeti odločitev glede sistemskih elektroliz in odločitev glede sezonske hrambe, vzpostaviti infrastrukturo za transport vodika, izgraditi slovenski vodikov koridor za težki transport in urediti uvoz obnovljivih goriv nebiološkega izvora in razviti terminal za sprejem le-tega.
Prof. dr. Blaž Likozar iz Kemijskega inštituta je dejal, da smo glede na to, kar se dogaja, na dobri poti na različnih tehnoloških ravneh zrelosti. Na Kemijskem inštitutu so se s sektorskim sklapljanjem začeli ukvarjati že približno pred desetimi leti. V nadaljevanju je predstavil primere tovrstnih praks iz tujine in Slovenije pri katerih sodelujejo ter z njimi priložnosti za nove projekte in razvoj. Kot je izpostavil, vodik ni vedno tista molekula, ki jo iščemo, ampak je prva stvar, ki jo lahko uporabimo energetska učinkovitost. Zeleni prehod je dvojni prehod. Zaradi same narave dinamike – od dostopnosti do OVE, omrežja, proizvodnje, vodika, drugih kemikalij – prihajamo v obdobje, kjer bo digitalizacija igrala zelo močno vlogo.
Direktor združenja Hydrogen Mobility Europe mag. Darko Levičar je izpostavil tri ključne teme: strateško neodvisnost Slovenije, energetsko varnost EU in članic EU in reindustrializacijo Evrope. Vse tri spletejo našo geostrateško politiko oziroma, kako bomo s strateškimi partnerji gradili našo prihodnost na področju energentov in ostalih politik, ki jih Slovenija sooblikuje v Svetu EU. Pri strateški neodvisnosti je ključnega pomena dostop do kritičnih surovin, kar ne bo enostavno niti na evropski ravni. To je ključno pri gradnji sistema odpornosti na prihodnje krize in za zmanjšanje zunanjih pritiskov na evropski trg. To, kako bomo zgradili energetsko varnost, bo kreiralo cenovno dostopnost in zanesljivost, ki sta pomembna za posameznega prebivalca, predvsem pa za konkurenčnost gospodarstva. Pomembno je tudi, kako bomo zgradili našo energetsko infrastrukturo: prenosni del, proizvodnjo, shranjevalnike in tudi končno rabo tako v prometu kot v generaciji električne energije in tudi za sezonsko rabo. Ne smemo pozabiti na reindustrializacijo Evrope. Danes Evropa namreč ne obvladuje več veliko bazične industrije, zato je zelo uvozno odvisna. Če želimo ponovno osvojiti te tehnologije, moramo lansirati nove zelene tehnologije. Evropska komisija predvideva 250 tisoč novih zelenih delovnih mest v EU do leta 2030. Vse to pa je podkrepljeno z močnim evropskim sofinanciranjem.
Pri razvoju vodikovih tehnologij moramo voditi in ne le slediti
Na omizju je minister za visoko šolstvo, znanost in inovacije dr. Igor Papič predstavil aktivnosti na področju vodika in demonstracijski projekt, za izvedbo katerega se na podlagi dobrih preteklih izkušenj zanima agencija NEDO, in bo potekal v Sloveniji. Po njegovih besedah je odlično sodelovanje v preteklosti pripomoglo, da želijo Japonci sodelovati s Slovenijo tudi pri novem projektu na področju vodikovih tehnologij. Sestavljanje konzorcija že poteka, v njem pa bodo sodelovale znanstveno-raziskovalne ustanove in gospodarstvo. Na področju vodikovih tehnologij v Sloveniji je minister izpostavil tudi gradnjo Centra za razvoj, demonstracije in usposabljanje za brezogljične tehnologije, ki bo zrasel v Zasavju. Center bo imel vrhunsko raziskovalno infrastrukturo za razvoj na področju brezogljičnih tehnologij (vodikove tehnologije, baterijski sistemi) in bo zaživel predvidoma leta 2026, država pa bo prispevala 32 milijonov evrov iz Sklada za okrevanje in odpornost. Omenil je še oblikovanje javne agencije za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost RS, ki po novem vključuje tudi inovacijski steber, ki omogoča medresorsko povezovanje in lansiranje novih projektov tudi s področja vodikovih tehnologij. Po njegovi oceni je energetska prihodnost Slovenije JEK 2, fotovoltaika in sezonski hranilnik, kjer druge možnosti kot vodik ne vidi. Opozoril je, da se morajo vsi tisti, ki govorijo, kaj bo čez 20 ali 30 let, zavedati, da nihče od nas tega ne ve. Lahko pa predvidevamo, da bo na voljo bistveno boljša tehnologija, kot jo imamo danes. Treba je izkoriščati vse tehnologije in spremljati, kaj se dogaja, sicer bo naša strateška priložnost zamujena. Mag. Darko Levičar je izpostavil, da mora Slovenija pristopiti k pridobitvi evropskih sredstev, da se bo ta tema lahko implementirala in opozoril na perečo temo pomanjkanja kadrov. Po njegovih besedah je področje vodika še precej neraziskano, zato ima Slovenija idealno priložnost, da najde svoje mesto, a pri implementiranju teh tehnologij mora dobiti podporo vlade. Pohitriti mora tudi umeščanje v prostor, se posvetiti strateškim inovacijam in se odločiti, kakšne prednosti prinašajo vodikove tehnologije. Prav od slednjega je odvisno, kdo bo imel primat. Prof. dr. Blaž Likozar je v razpravi dejal, da bi morali v primeru, če vtiskavanje vodika v obstoječe omrežje, uporabiti amonijak in metan.
Slovenski industriji moramo omogočiti razvojni preboj
V drugem delu srečanja so udeleženci lahko prisluhnili predstavitvam aktivnosti slovenskih podjetij na področju vodika. Mag. Marko Bahor iz HSE je predstavil projekt Severnojadranske vodikove doline, v okviru katerega bodo izpeljali 17 projektov. V projektu sodeluje 37 partnerjev iz Hrvaške, Italije in Slovenije, njihove naloge in cilji pa so različni. Julija so z Evropsko komisijo podpisali sporazum o dodelitvi evropskih sredstev, trenutno pa so zaključili s formiranjem vseh delovnih teles. Anamarija Borštnik Bračič in GP Sistemi je pojasnila, da so barve vodika, o katerih je govora (zeleni, modri, rumeni, turkizni, sivi in črni vodik), odvisne od izvora vodika in od rega, koliko izpustov proizvede. Za Slovenijo sta primerna jedrska energija in zeleni vodik (iz sončnih- in vetrnih elektrarn), oziroma najprej rumeni vodik (iz električne energije). Predstavila je njihov pilotni projekt proizvodnje zelenega vodika iz 110 kW sončne elektrarne ob avtocestnem priključku v bližini plinovoda v srednji Dalmaciji. Da bi projekt lahko zaživel v celoti, pa potrebuje nepovratna sredstva. Mag. Marko Ileršič iz družbe Plinovodi je predstavil razvojne vidike oskrbe z obnovljivimi plini v omrežju in opozoril, da se bomo v naslednjem desetletju ali dveh še vedno srečevali z zemeljskim plinom. V družbi bi želeli eno cev plinovoda do Avstrije uporabiti za prenos vodika. Sam tu ne vidi nobenih težav, saj cev to že omogoča in ni potrebne nikakršne gradnje. Vodik je ključ za povezovanje in velik izziv za shranjevanje presežkov električne energije. V družbi imajo daljnoročno v načrtu plinovodno povezavo do Italije in do Hrvaške ter priključek do Šoštanja. Srečko Trunkelj iz Energetike Ljubljana je orisal pričetek uporabe vodika (proizvodnja in distribucija) v Ljubljani. Najprej bodo v prvem kvartalu 2025 vzpostavili vodikove polnilnice v Kosezah in Stanežičah, ki bodo omogočale polnjenje avtobusov ljubljanskega mestnega prometa na vodikov pogon, ki jih ima v načrtu MOL. Mag. Tilen Sever je predstavil osem vodikovih projektov, v katerih sodeluje Steklarna Hrastnik. Bistven namen tovrstnega sodelovanja je proizvodnja steklenih izdelkov s čim manj ogljičnega odtisa z menjavo goriva. Pri tem se srečujejo s številnimi izzivi, kljub temu pa sledijo viziji, ki so si jo zadali na tem področju.
Ob koncu srečanja so podali tri ključne točke, ki so pomembne za nadaljnji razvoj tega področja v Sloveniji. Potrebujemo predvidljivo in stabilno politično okolje. V NEPN moramo vključiti, kako bomo spletli proizvodnjo OVE, sezonsko shranjevanje električne energije in omrežje. Narediti moramo tehnično in politično okolje za nadaljevanje te zgodbe. Ključen je na manjkajoči element v Sloveniji, to je vodikova strategija, ki ne more izhajati samo iz gospodarstva, ampak tudi iz politično-ekonomskega okolja in narediti vsebinsko podporo, da se ti projekti lahko začnejo izvajati. S projektom Severnojadranske vodikove doline se je začela odvijati regijska ekonomija. Senzibilizirati je treba kupce, da bodo seznanjeni s tem, kaj se dogaja in vedeli, kakšna je dodana vrednost in kako oni lahko to naprej tržijo. Oni imajo vizijo za naprej in vejo, kako se na trgu to naprej proda. Če bi želeli v Sloveniji velike vodikove projekte pospešiti, je treba omogočiti pridobitev zelenih subvencij za primere, ko se uporablja vodik, ki ima zelo majhen ogljični odtis. S tem bi spodbudili več akterjev, ki bi se ukvarjali z vodikom in potem bi ti projekti lahko zaživeli. Za pravi zagon potrebujemo množičnost.