Vsak objekt se da umestiti v prostor

Soške elektrarne Nova Gorica (SENG) so eno tistih energetskih podjetij, ki proizvajajo energijo izključno iz obnovljivih virov, ki ji dajejo povsod po svetu prednost pred vsemi drugimi. Območje delovanja družbe je posebno, saj gre za izjemno naravno okolje reke Soče in mnogih njenih pritokov, ki so pogosto pod zaščito območja Nature 2000. Če upoštevamo vse to in ob tem ne spregledamo lokalnih prebivalcev in skupnosti, ki imajo pogosto svoje interese in stališča, potem je jasno, da je načrtovanje novih objektov za SENG silno zapleteno in tudi dolgotrajno.

Letošnje leto je hidrologija zelo slaba, kar je ena velikih težav družb, ki upravljajo s hidroelektrarnami. Po drugi strani pa so se v Soških elektrarnah pred kratkim intenzivno ukvarjali tudi s tehničnimi težavami prve in edine slovenske črpalne elektrarne Avče. Večletni projekt rekonstrukcije HE Doblar 1 poteka nemoteno in v skladu s poslovnim načrtom. Veliko želez v ognju, veliko načrtov, kako pa se s problemi spopadajo in kakšne načrte imajo za prihodnost, nam je povedal direktor družbe Vladimir Gabrijelčič.

Kakšno je bilo lansko leto za SENG? Ste uspeli realizirati poslovni načrt?

»Lansko leto je bilo obrnjeno na glavo. Leta 2010 smo namreč dosegli proizvodne rekorde, lani pa dosegli 20 odstotkov nižjo proizvodnjo od planirane. Rekel bi, da smo dokaj racionalno poslovali in ostali v okviru finančnih planov oziroma dobička. Lahko se pohvalimo, da smo uspešno nadaljevali z rekonstrukcijo HE Doblar 1, prvi agregat že redno obratuje, drugega smo začeli obnavljati septembra, zdaj pa se že montira nov. Računamo, da bomo celotno obnovo končali leta 2013 in potem nadaljevali s prenovo HE Plave. HE Doblar in HE Plave sta preko 70 let stara objekta, ki ju bomo obnovili do konca leta 2015. Pohvaliti moram vse zaposlene, da smo uspešno poslovali, saj je bil tudi dobiček kljub nižji proizvodnji večji od planiranega, k čemur pa je pripomogel tudi Holding slovenskih elektrarn.«

Letošnje leto je hidrologija slabša kot prejšnja leta. Ali lahko to kako ogrozi izpolnitev letošnjega načrta proizvodnje?

»Poudariti moram, da nimamo akumulacije in smo odvisni le od naravnih pogojev. Lansko leto tudi ni bilo veliko snežnih padavin, zato smo popolnoma odvisni od vsakodnevnih padavin. Od januarja do aprila je bilo padavin zelo malo, skorajda nič. Zato smo precej pod planom, januarja na 80 %, februarja in marca nekaj čez 30 % proizvodnje. Predvidevamo, da bomo do junija pod planom, vse pa je seveda odvisno od pogojev v naravi. Normalno, da slaba sezona lahko ogrozi poslovni rezultat.«

Znano je, da načrtujete male hidroelektrarne (MHE) na pritokih Soče. Kako daleč ste s temi projekti?

»Zakon o Soči prepoveduje nove akumulacije višje od Trnovega, nizvodno pa bi se po tem zakonu Sočo dalo izkoriščati. Mi planiramo izgradnjo HE Učja, kjer naj bi vodotok Učje in padec izkoristili tako, da bi lahko proizvajali vršno energijo. Ko so na ministrstvu za okolje (MOP) na iniciativo MG (Ministrstvo za gospodarstvo) začeli pripravljati pogoje za spremembo prostorskega plana občine, so na osnovi tega zakona ugotovili, da ni pogojev za izgradnjo. Obenem je prišlo tudi med ljudmi, ki po mojem mnenju obstoječega zakona ne poznajo dovolj, do formiranja civilnih iniciativ, ki naj bi očuvali Sočo, čeprav je po veljavnem zakonu Soča nad Trnovim zaščitena. Na osnovi naših pobud in razmišljanja ljudi, ki vodijo to regijo, pripravljamo iniciativo za spremembo zakona. Ta naj bi zaščitil reko Sočo do Tolmina in omogočil gradnjo HE na pritokih. Nikakor si ne želimo, da bi z našimi objekti posiljevali naravo ali okoliš, pač pa želimo konstruktiven pogovor z vsemi zainteresiranimi za ta prostor. Poudarili smo, da želimo enakovredno dogovarjanje o možnosti realizacije projektov, oziroma alternativ tem projektom, s ciljem, da ohranimo naravo in omogočimo boljše pogoje prebivalstvu.

S primerno zakonodajo in pametnimi dogovori se nam odpirajo možnosti gradnje na Učji, Idrijci in mHE na drugih pritokih Soče. Učja je predvsem zanimiva za vršno energijo, še bolj pa bi bila Idrijca, kjer bi lahko vzpostavili manjšo verigo. Zavedamo se, da je precejšen del Idrijce pod varstvom Nature 2000 in bi se morali dogovarjati z vsemi koristniki prostora o gospodarjenju v tem prostoru. Na tem delamo, nimamo pa še vseh rezultatov študije gospodarjenja, saj še vedno usklajujemo možnosti z ribiči.«

Ste optimisti kar se tiče novih gradenj na pritokih Soče?

»Smo, nismo opustili idej o izkoriščanju pritokov Soče. Razvoj ali klimatske razmere pa nas bodo verjetno počasi prisilili v razmišljanje, kako nekje zadržati vodo, da jo bomo koristili na celem območju v različne namene. Verjetno je za to zdaj še prezgodaj, bo pa prišlo do tega, da bomo morali v Sloveniji zgraditi tudi akumulacijo, če bomo hoteli imeti vodo, pa s tem mislim vse, od pitne do industrijske idr. Takrat bo moralo priti do skupnega sodelovanja.«

Vaše delovanje posega v občutljivo območje naravnega okolja. Kako se lotevate obnov in gradenj novih objektov? S kakšnimi težavami se srečujete? Kako sodelujete z lokalnimi skupnostmi?

»Naše načelo je, da skušamo dati objektom večnamenski pomen. Po eni strani je to lahko vodovod, oziroma nekaj v povezavi z vodo, ki jo koristijo različni porabniki, po drugi so to turizem, rekreacija, ribištvo itn. Ker smo imeli dve akumulaciji narejeni že pred vojno, na Soči ni bilo zgrajenih ribjih stez. Ko smo gradili HE Solkan, smo se s posoškimi ribiči dogovarjali, na kak način bi dosegli skupni dogovor. Takrat smo jim na naših objektih omogočili izgradnjo ribogojnic. V to smo torej nekaj vložili in danes so ribiči zelo zadovoljni. Verjetno bomo morali tudi mi počasi začeli razmišljati o gradnji ribjih stez, če jih bo zakonodaja zahtevala. Kadar želimo umestiti nov objekt, se vedno pogovarjamo z ljudmi pa s tem ne mislim posameznike, iščemo skupne imenovalce, za objekt, pa tudi pridobitve za prebivalce. Pri gradnji ČHE Avče smo se dogovorili, da bomo ob črpanju vode na Kanalski vrh prebivalcem omogočili vodo, ki bi jo koristili za živino in požarno varnost, imeli pa smo še druge dogovore. Zdi se mi pomembno, da spoznaš razmišljanje ljudi in si priznaš, da je vsak objekt, vsaka elektrarna, tujek v prostoru. Vsak se ga na začetku težko privadi, zato je treba takrat na najboljši način komunicirati z ljudmi in priti do skupne točke. Problemi so vedno. Pri gradnji ČHE Avče jih sicer nismo imeli veliko, niti z MOP. Se pa že skoraj desetletje borimo za pridobitev koncesije za MHE, pa nikakor ne moremo priti do njih. Mislim, da je vzrok tudi temu ali nedejavnost določenega dela ministrstva (za kmetijstvo in okolje, op. p.), ali bojazen sprejeti določene odgovornosti glede narave. Glede na to, da je zakonodaja na tem področju precej široka, se težko zedinimo, kaj je tista prava stvar in večkrat se zgodi, da ljudje iščejo nove vzroke, kaj bi bilo še potrebno narediti, da do gradnje ne bi prišlo. Problemi so tudi, ker se pogosto menjajo zakoni. Mislim, da bi morala država sprejeti stališče, da imajo objeti državnega pomena določeno prednosti pri umeščanju v prostor. Takrat se moramo vsi skupaj organizirati, se usesti in reči: to so pogoji pod katerimi se lahko objekt umesti. Ne moremo samo reči, to se pa ne da ali ne sme. Vsak objekt se da umestiti v prostor, samo je treba postaviti pogoje in od teh pogojev je odvisno ali bomo našli tudi ekonomiko. Če je ni, potem nismo več na pravi poti in se bomo odrekli projektu.«

Ali je možno, da politika zavira gradnjo novih MHE?

»Če gledamo na celotno Slovenijo, potem imajo obnovljivi viri gotovo prednost. Mogoče je bolj razmišljati v tej smeri, kako časovno razmestiti gradnje. Mi ne moremo graditi vsega istočasno, ker nimamo dovolj sredstev. Zato bi morali po mojem doseči konsenz o vrstnem redu izgradnje in tega tudi izvesti. Naša politika trenutno ni proti izgradnji OVE, pač pa mogoče zastarela zakonodaja omogoča postavljanje nemogočih ovir.«

Ste že obiskali ministra za kmetijstvo in okolje?

»Ne še. Bil pa sem na Direktoratu za energijo, kjer se pripravljamo na sestanek glede zakona o Soči.«

Kje vidite rešitve, da bi bilo umeščanje energetskih objektov v prostor lažje in hitrejše?

»Ne vidim drugega kot dialog, to je osnova. Če do tega ne pride, je to najbolj nevarno. Problematiko na Soči smo pripeljali do točke, da smo enakovreden sogovornik.«

Vladimir Habjan

Več v tiskani reviji Naš stik