Dogodek, ki ga organiziral Razvojni center za vodikove tehnologije, pod vodstvom mag. Tadeja Auerja, je postregel s primeri dobre prakse energetske oskrbe koč v ranljivem gorskem svetu, vključno z evropskim projektom SustainHuts, ki ga sofinancira EU v okviru programa LIFE.
Cilj tega projekta je vpeljava novih tehnologij izkoriščanja obnovljivih virov energije in s tem zniževanje emisij CO2, ki vplivajo neokrnjeno naravo v gorah. Predstavili so izhodišča trajnostne energetske oskrbe v okoljsko občutljivem gorskem pasu Alp in Pirenejev ter primere dobrih praks, ki jih bodo v bodoče skušali razširiti v več gorskih koč na Slovenskem.
Nove tehnologije lahko prinesejo novo vrednost in premaknejo družbo v želeno smer, je v uvodnem delu dejal dr. Marjan Rihar iz Zbornice elektronske in elektroindustrije pri GZS, ki si želi tudi, da bi se povezovanje med razvojno-raziskovalnimi inštitucijami in gospodarstvom še okrepilo.
Vključevanje vodikovih tehnologij v gorskih kočah je novost, je povedal Pedro Casero Cabezón iz španske zasebne fundacije za raziskave na področju vodikovih tehnologij, ki sodeluje pri tem projektu. Po njegovem mnenju zagotovo obstaja čistejši način, s katerim se gorske koče lahko oskrbujejo z električno energijo kot pa dizelski in bencinski agregati. Glavni cilji projekta SustainHuts so izboljšati trajnost gorskih koč z vključevanjem obnovljivih virov energije, energetske učinkovitosti in dodatne toplotne izolacije koč. V projekt je vključenih deset koč v štirih evropskih državah, med njimi dve iz Slovenije, v katerih bo nameščenih 25 različnih tehnologij: od malih vetrnih elektrarn, fotovoltaike, malih hidroelektrarn do vodikovih tehnologij, v eni izmed koč pa preizkušajo tudi sistem za shranjevanje vodika. Kot je še pojasnil, bi morali ta projekt sicer zaključiti junija 2020, vendar so ga podaljšali do junija 2021. Splošni cilj projekta SustainHuts je med drugim zmanjšati emisije CO2 za deset ton na leto na kočo in rabo energije za 20 odstotkov.
Skladiščenje s pomočjo vodika na dvatisočaku
Med gorskimi kočami je Casero Cabezón izpostavil gorsko kočo Bachimaña (Španija), ki leži na 2200 metrov nadmorske višine, ima 80 nastavitvenih zmogljivosti in obratuje od leta 2012 čez vse leto. Ta gorska koča se za zdaj deset mesecev na leto oskrbuje z električno energijo iz male hidroelektrarne (30 kW), dva meseca z dizelskimi agregati in dva meseca z 73 kWh baterijami v kombinaciji z dizelskimi agregati. Da bi izkoristili viške obnovljivih virov energije, bodo v gorski koči v okviru projekta demonstrirali pridobivanje vodika s pomočjo elektrolize in s pomočjo direktne elektrokemične pretvorbe vodika v električno energijo s pomočjo gorivnih celic (1600 W). Kot je dejal, je bil večji izziv shranjevanje vodika. Zaradi cene so se odločili za steklenice iz ogljikovih vlaken (18 steklenic po 50 litrov). Gre za sezonsko skladiščenje energije za izkoriščanje viškov obnovljivih virov energije. Omenjene komponente vodikove tehnologije (elektrolizer, gorivne celice in drugo) bi morali namestiti že novembra letos, vendar so zaradi zamud pri proizvodnji in zaradi vremenskih razmer (prepoved letenja helikopterja zaradi snežnih razmer) namestitev prestavili na prihodnje leto.
Potencial znižanja okoljskih emisij planinskih domov v Sloveniji
Slovenske planinske koče obratujejo zgolj tri do štiri mesece na leto, kar predstavlja omejitev za vključevanje vodikovih tehnologij, je v nadaljevanju izpostavil doc. dr. Mitja Mori iz Laboratorija za termoenergetiko na ljubljanski Fakulteti za strojništvo. Po njegovih besedah to ne pomeni, da ni možnosti za zmanjšanje rabe oziroma nadomestitev fosilnih goriv tudi v naših kočah. Po opravljeni okoljski analizi (LCA analiza v fazi obratovanja) obstaja velik potencial za zmanjšanje okoljskih emisij planinskih domov v Sloveniji, je izpostavil. Prvi korak je zmanjšanje potrebne energije za obratovanje (izolacija, krmiljenje, izobraževanje), nato sledi namestitev obnovljivih virov energije, toda obratovanje brez emisij ni mogoče. Tovrsten projekt poteka že v Pogačnikovem domu na Kriških podih, kjer je bila že izvedena energetska sanacija, načrtovana pa je tudi zamenjava dizelskega in bencinskega agregata s fotovoltaično elektrarno, ki bo zagotavljala 90 odstotkov električne energije, deset odstotkov pa bo prispevala še vetrna turbina. Glede na okoljsko analizo se bodo s temi ukrepi emisije CO2 zmanjšale za 44 odstotkov na kilogram CO2, za 42 odstotkov pa bo manj izpustov NOx na kilogram.
Niko Natek iz Zavoda energetska agencija za Savinjsko, Šaleško in Koroško (KSSENA) je v nadaljevanju predstavil projekt za razvoj in realizacijo dolgoročno vzdržnega sistema za proizvodnjo in uporabo vodika kot alternativnega energetskega vira tranzicije v Šaleški dolini. V okviru projekta bo vzpostavljena infrastruktura za aplikacijo vodikovih tehnologij na območju velenjske in šoštanjske občine, na lokaciji TEŠ pa bo potekala proizvodnja vodika. V prvi fazi projekta je predvidena implementacija avtobusov na vodikov pogon, za kar bo potrebna tudi izgradnja vodikovih polnilnic, je pojasnil Niko Natek. Za nakup šestih avtobusov na vodikov pogon so že pridobili finančna sredstva in za vsak tak avtobus bo treba odšteti 650 tisoč evrov. So pa v začetku projekta načrtovali tudi nakup osebnih vozil na vodikov pogon, a so ga zamaknili v prihodnost. Izgradnja vodikove polnilnice bo stala več kot milijonov evrov, za proizvodne enote (elektrolizer) pa bo treba odšteti 750 tisoč evrov. Sofinanciranje je za zdaj odobreno s strani slovenskega sklada za podnebne spremembe za nakup avtobusov (tri milijone evrov), obrnili pa so se tudi na ostale tuje institucije in sklade, je še povedal. Z investicijskim projektom sodelujejo tako tudi na projektu 'JIVE 2' s sofinanciranjem najmanj 750 tisoč evrov. Znanje, ki ga pridobivajo tekom projekta vodikovih tehnologij, nameravajo v prihodnje vnovčiti in prodati tudi na tuje trge.
Primeri dobrih energetskih praks v slovenskih kočah
Kot je v nadaljevanju povedal vodja Razvojnega centra za vodikove tehnologije mag. Tadej Auer, je v teku investicijski ciklus, ki bo zmanjšal odvisnost dveh slovenskih gorskih koč od fosilnih goriv. Izpostavil je že omenjeni Pogačnikov dom na Kriških podih, kjer celotna investicija v trajnostno energetsko oskrbo znaša 28 tisoč evrov, in sicer za naložbo v fotovoltaično elektrarno (9 kWe), baterije (6.400 Ah) in vetrno elektrarno (1 kWe). Ostali stroški, ki med drugim zajemajo logistiko in pripravo terena, znašajo slabih tri tisoč evrov, z dodatnimi več kot 200 urami prostovoljnega dela PD Radovljica. Tudi ta investicija poteka v okviru projekta SustainHuts.
Energetske investicije je bil že deležen Kocbekov dom na Korošici, ki je kmalu po zaključeni investiciji pogorel. Investicija je znašala približno 33 tisoč evrov, in sicer za nakup fotovoltaičnih modulov (4,5 kWe), baterije (19.200 Ah), drugi stroški pa so znašali blizu deset tisoč evrov. Prihodnje leto načrtujejo še investicijski cikel na Staničevem domu pod Triglavom v višini 22 tisoč evrov. Načrtovana je postavitev fotovoltaične elektrarne (3,1 kWe), nakup baterije (1.500 Ah) in postavitev vetrne elektrarne (1 kWe), je pojasnil Tadej Auer.
Matej Planko iz Planinske zveze Slovenije je v nadaljevanju dejal, da je od 161 planinskih koč in 17 bivakov zveze le 84 priključenih na javno omrežje, agregate za proizvodnjo električne energije uporablja 28 koč, fotovoltaiko ima nameščeno 33 koč, pri čemer je za šest koč slednja edini vir električne energije, šest koč pa izkorišča vetrno energijo. Kot poudarja, so planinski objekti pri ogrevanju zelo energetsko potratni. Kurilno olje uporablja 23 koč v sredogorju, plin deset koč v sredogorju, fotovoltaiko šest koč. Za izrabo toplotnih črpalk ni točnega podatka, nekaj koč pa uporablja še peč na elektriko za dogrevanje. Kot je izpostavil, konkretnih podatkov o porabi energije koč še nimajo. Da bi izboljšali okoljski vpliv slovenskih koč, je Planinska zveza leta 2011 ustanovila svetovalno pisarno, leta 2017 pa so v naloge zveze vključili tudi energetski del. Že leta 2012 so sicer začeli tudi s podeljevanjem zelenih certifikatov, ki jih ima trenutno 29 planinskih objektov. Kot še dodaja Matej Planko, imajo z Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo sklenjen dogovor za razpis v višini petih milijonov evrov za energetsko in ekološko sanacijo koč. Obenem je po njegovih navedbah treba razširiti aktivnosti svetovalne pisarne in podaljšati obratovalne sezone planinskih koč v zimsko sezono.
Kabliranje kot rešitev za planinske koče?
Družba Elektro Gorenjska ima na področju elektrifikacije planinskih koč že nekaj izkušenj, je v zaključni razpravi 'Kako do trajnostne energetske oskrbe občutljivega gorskega prostora?' izpostavil Mihael Žumer. Kot je dejal, v družbi predlagajo gradnjo kabelskih podzemnih nizko- ali srednjenapetostnih omrežij, s katerimi bi se napajale koče, obenem bi ohranili zunanji videz koč. Kot je še dejal, imajo alternativni viri več škodljivih posledic za okolje, kot pa vkopavanje kabla.
Da je kabliranje lahko del trajnostne oskrbe koč, se je strinjal doc. dr. Mitja Mori, a hkrati poudaril, da lahko to izzove pretirano uporabo električne energije, prav tako se pri tem hitro porodi vprašanje, iz katerih energetskih virov je elektrika proizvedena. Kabliranje ni rešitev za vse koče, zato moramo imeti v mislih širšo ekonomsko in okoljsko upravičenost, je zbranim dejal državni sekretar na MOP dr. Marko Maver, ki je poudaril, da bi morala planinska društva ozavestiti obiskovalce, zakaj morebitnih netrajnostnih zahtev v kočah ni mogoče uresničiti. Sicer pa na ministrstvu izvajajo mehke ukrepe za trajnostni razvoj v gorskem svetu. Tako bodo sodelovali pri obsežni akciji, da bi Triglavski narodni park postal območje brez plastike. Matej Planko iz Planinske zveze Slovenije je ob tem izpostavil, da si želijo več posluha s strani ministrstev. Prav tako pa je treba tudi uporabo agregatov omejiti na minimum in kabliranje je lahko le ena izmed trajnih rešitev. ARSO je sicer naročil projekt elektrifikacije določenih koč v Triglavskem pogorju, kako pa tovrstne ideje in ukrepe zares umestiti v okoljevarstvene sisteme in režime, ki veljajo v Triglavskem narodnem parku, pa je druga zgodba, je še izpostavil.
Vodik s pomembno vlogo pri prestrukturiranju premogovne regije
V omizju je sodeloval tudi Iztok Mori iz Mestne občine Velenje, ki je glede predstavljenega 'vodikovega projekta' v Velenju dejal, da ideja o vodikovih tehnologijah v dani regiji ni nova, saj je stara že vsaj deset let, trenutno pa je vrednost projekta ocenjena na osem milijonov evrov. Pri tem je dodal, da zelena energija ni poceni, je pa nujna. Sam verjame, da ta projekt predstavlja začetek prehoda šaleške regije s premoga v nizkoogljično prihodnost čez 20 oziroma 30 let. Kot je povedal, premogovne regije po Evropi že vzpostavljajo različne platforme, da bi EU lahko prešla na zeleno energijo. Druge premogovne države, kot je na primer Poljska, pa Evropsko komisijo pozivajo, da ustanovi poseben sklad za prestrukturiranje premogovnih regij, je še dejal. Dr. Marko Maver se je strinjal, da bo imel vodik pomembno vlogo pri tem prestrukturiranju.
Če iz električne energije proizvajamo vodik, iščemo tudi rešitev, kako bomo električno energijo porabili, je poudaril mag. Gorazd Ažman iz Elesa, ki potencial za tako proizvedeno električno energijo vidi predvsem v transportu. Iztok Mori je k temu dodal, da bodo v njihovem primeru v začetni fazi vodik proizvajali iz energije, ki ne bo popolnoma zelena, bo pa vodik v prihodnje zagotovo proizveden iz zelenih virov. A nasploh brez širšega ozaveščanja podnebnih ciljev ne bomo dosegli. In to tako na področju domače rabe in rabe v transportu kot ne nazadnje v gorskih kočah. Težiti moramo k temu, da se bo poraba energije nasploh zmanjševala, saj brez tega ne bomo dosegli nobenega cilja, je omizje sklenil Iztok Mori. (pb)