Aktualni intervju: dr. Rafael Mihalič
Če imaš jasno vizijo in veš, kaj hočeš, je pot k viziji precej lažja, pravi red. prof. dr. Rafael Mihalič, univ. dipl. inž. el., predstojnik Katedre za elektroenergetske sisteme in naprave in vodja laboratorija na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani. Vladi predlaga, naj izdela jasno strategijo, v katero smer bo šla energetika, saj bo to ljudi tudi manj stalo. Obstoječi NEP je preobširen in kontradiktoren, dovolj bi bila strategija, zapisana le na 15 straneh, ki pa bi ji morali slediti.
Raziskovalno področje dr. Mihaliča je povezano z analizo elektroenergetskih sistemov, srž raziskovanja pa je obnašanje teh sistemov ko pride do dinamičnih pojavov. Nosilec in predavatelj predmetov Energetika, Dinamika elektroenergetskih sistemov, Obratovanje elektroenergetskih sistemov med motnjami, Prenos električne energije na dolge razdalje pa ni le teoretik, pač pa sodeluje tudi s prakso, v preteklosti največ s Siemens-om, pri nas pa v zadnjem času največ z EIMV, zlasti pa Elesom, za katerega pravi, da ima ekipa mladih strokovnjakov veliko posluha, ne samo za zadeve, ki so neposredno povezane z njihovim tekočim delom, pač pa tudi za strateško razmišljanje in željo priti "stvarem do dna".
Dr. Mihalič se na podlagi dolgoletnih izkušenj ukvarjanja z električno energijo (diplomiral, magistriral in doktoriral v letih 1986, 1989 in 1993) zaveda, da je področje električne energije gojišče za mnoge lobije, ki ljudi pogosto napeljejo v smeri svojih interesov. Ker pa ljudje osnovnih zakonitosti ne poznajo, saj jih v šolah o tem niso podučili, pa tudi področje samo ni vedno preprosto razumeti, če se s tem ravno ne ukvarjaš, mu je v veliko veselje, če jim lahko zadeve predstavi tako, da jim lobistične skupine, povezane s politiko, ne trosijo lažnih obljub, ki pogosto, tehnično gledano, mejijo na neizvedljivost, ljudi pa prej ali slej drago stanejo. V tem smislu tudi vidimo ta pogovor z njim.
Jeseni je z delom nastopila nova vlada. Če bi vas vprašali za mnenje, kakšna naj bo energetska politika Slovenije, kaj bi ji odgovorili oziroma kaj bi ji priporočili?
Vladi priporočil ne bi dajal, pa to ni akademsko izmikanje. Če imaš jasno vizijo in veš, kaj hočeš, je pot k viziji precej lažja. Problem pa je, da jasne vizije ne vidim. Na področju države je v osnovi vizija enostavna: priskrbeti ljudem čim bolj kakovostno električno energijo čim ceneje. V ZDA izvajajo vsako leto vrsto raziskav in zanimivo je to, da ljudje za največjo pridobitev 20. stoletja na prvo mesto že več let zapovrstjo postavljajo – elektrifikacijo. Na drugem mestu je, čisto po ameriško, avto. Elektrika je postala je nekaj podobnega kot zrak, sploh se ga ne zavedamo, ampak ko ga zmanjka, imamo hitro velike probleme. Ljudje jo jemljejo preveč samoumevno in sploh nimajo predstave, kako težko jo je zagotoviti, sploh pa tako poceni. Glede na to, kaj nam v življenju nudi, je električna energija namreč skoraj zastonj.
Naj se vrnem na vaše vprašanje, torej bistveno je strateško razmišljanje, kako nekemu okolju zagotoviti čim bolj zanesljivo elektriko. Pogosto slišim, da se izgradnja ali obratovanje kakega energetskega objekta ne splača, npr. TET, ki je prvi elektroenergetski objekt na področju nekdanje SFRJ v likvidaciji. Življenjska doba elektroenergetskih objektov se ocenjuje v povprečju nekako na 40 let. Če torej poskusimo narediti izračune za 40 let naprej ali se nekaj splača, to skoraj ni mogoče saj je treba vedno predvideti neke amortizacijske stopnje, kar pa je zelo na pamet, saj ne moreš tako natančno predvideti prihodnosti. Zamislite si leto 1913 in kaj je sledilo: prva svetovna vojna, velika kriza v ZDA, druga svetovna vojna, korejska kriza ... Vse to v 40 letih, mi bomo pa računali na par procentov natančno, ali se investicija splača ali ne! To ni samo stvar računanja, pač pa strategije. Odločiti se je treba ali si pripravljen dati nekaj BDP-ja zato, da boš imel v prihodnosti malo večje možnosti, da boš imel zagotovljeno električno energijo. Podobno je pri zavarovanju: statistično gledano se zavarovanje hiše ne splača, saj se zavarovalnih premij izplača le približno tretjino, pa se človek se vseeno zavaruje. V energetiki imamo štiri možnosti: ali zgradimo objekt in ga bomo potrebovali ali ga ne zgradimo in se izkaže, da ga ne bomo potrebovali. To sta dobri možnosti. Slabša je: zgradimo nekaj, pa se izkaže, da tega ne bomo potrebovali, najslabše pa, da nečesa ne zgradimo, pa se izkaže, da bi to krvavo potrebovali. Načrtovanje za 40 let naprej, je strateško obnašanje in ne samo ekonomski izračun.
Kar se Evrope tiče, včasih človek res ne ve, kaj bi si mislil. Ne moreš se znebiti občutka, da gre velikokrat za manipulacije. Ko nekomu tako ugaja, smo mi vsi ena velika družina in si rečemo: če mi v Sloveniji ne bomo imeli, bomo pa prinesli od drugod. Ampak, ko zaveje drug veter, naredimo na mejah kitajske zidove in nas velika družina eno figo briga. Vlada bi morala narediti jasno strategijo, v katero smer bo šla energetika, da bi ljudi čim manj stalo, izvedba pa naj se temu prilagaja. Narobe pa je, da se dela na nižjem nivoju brez jasne strategije.
Kakšen energetski koncept bi po vašem mnenju potrebovali, takšnega, kot je sedanji ali drugačnega?
Bral sem le uradni povzetek NEP-a, pa mi nič kaj ni bilo jasno. Zajeto je marsikaj. Grdo se sliši, a zlobneži bi dejali, da je vsak, ki je prišel mimo, nekaj dodal. Pa ideje se med sabo tepejo. Med drugim namreč piše, da se bo poraba elektrike v prihodnje zmanjšala. Če se poraba zmanjša, to pomeni, da bo šel BDP navzdol (lepe floskule o družbi znanja gor ali dol). BDP in poraba elektrike sta namreč v korelaciji povsod po svetu. Torej smo se implicitno sprijaznili, da bomo stagnirali in imeli krizo. Če pa bi radi perspektivno državo, potem o zmanjševanju porabe elektrike ne more biti govora, to z realnostjo ne gre skupaj. Potem piše npr., koliko toplotnih črpalk bomo vgradili namesto peči na fosilna goriva. Torej namesto da doma kurimo, bomo porabili trikrat manj električne energije, ki jo bomo dobili iz trikrat več energije iz premoga v TEŠ. Samo kurjavo smo od doma preselili v Šoštanj, zato pa plačamo investicijo, subvencije, količino porabe električne energije pa bomo povečali. In npr. nadalje: na slovenske ceste naj bi zapeljalo več 1000 električnih avtomobilov. Kako gre vse to skupaj z zmanjšanjem porabe? Na tej premisi se gradi naprej. Takega dokumenta ne morem resno jemati. Torej smo spet pri tem, da potrebujemo jasno strategijo, ne pa da govorimo: vsi smo za hidroelektrarne, ampak ne na Muri, vsi smo za vetrne elektrarne, ampak ne blizu mene … Lahko je strategija zapisana samo na 15 straneh, a bi morala biti premišljena, jasna in zavezujoča.
Bi vi dali kakšni vrsti električne energije prioriteto?
Ne. Le jasno bi morali zapisati, da potrebujemo toliko energije s toliko rezerve za sprejemljivo ceno, ki se navezuje na BDP države. Določiti je tudi treba, kje bodo imeli prednost ljudje pred medvedi in travo in kje medvedi in trava pred ljudmi. Če si daš izhodišče, kaj hočeš in to napišeš, je jasno, da v tej strategiji nisi npr. napisal: "nočem sončnih elektrarn", pač pa naj velja: "glede na zahteve strategije določeni viri trenutno niso aktualni, če pa se v petih letih kaj spremeni, zakaj pa ne?" Na tem področju pa zdaj vsak vleče na svojo stran.
Slovenija dokaj redno sledi evropski energetski politiki in v svojo zakonodajo prenaša vsa evropska določila. Kakšno mnenje imate o evropski energetski politiki? Kakšna bo po vašem mnenju energetska prihodnost Nemčije, ki je v fazi ukinjanja jedrske energije in pospeševanja OVE?
Včasih se zdi, da evropska energetska politika nima nujno neposredne povezave z energetiko v ekonomsko-tehničnem smislu. Če hoče Nemčija, kjer je že močna opozicija, nadaljevati s tako radikalno politiko, imenovano Energiewende, ko ima najdražjo elektriko, se jim bo to kmalu poznalo. Industrija se namreč seli v ZDA, ker je tam poceni plin iz skrilavcev, električna energija pa je nekajkrat cenejša. ZDA postajajo samozadostne kar se tiče nafte in nameravajo v nekaj letih postati večji izvoznik nafte kot je Saudska Arabija. To lahko imenuješ jasna strategija. Če bo Evropa še naprej dražila elektriko, bo to samomor za gospodarstvo. Mogoče bo za industrijo subvencionirana, a plačevali jo bomo prebivalci. V Evropi so uspeli trg z električno energijo sesuti. To zdaj ni več trg. Če bi na Tromostovju prodajali žemljice in bi jih pol pekov dajalo zastonj, ker jih je nekdo plačal prej, drugi pa bi morali z njimi plačati proizvodnjo (in seveda prek davkov še žemljice tistih, ki jih ponujajo zastonj), to ne gre. Sedanje cene elektrike na borzi s tržnim gospodarstvom nimajo veze, to ni pravi trg, ki bi odražal realne cene oskrbe z električno energijo. Evropejci smo »zavozili« energetsko politiko. Morda pa bi države radi prisilili, da zaprejo lastne elektroenergetske objekte in kupujejo drago nemško ali francosko elektriko ali pa drage vetrnice. To je pač ena od teorij zarote, ki pa precej dobro pojasni dogajanje v Evropi.
Kakšno stališče imate o pretekli politiki subvencioniranja OVE pri nas (podporne sheme)? Se vam zdi prav, da so bile sončne elektrarne tako močno finančno spodbujane s strani države?
Ni mi všeč, če mi vlečejo denar iz denarnice zato, da se plača nekaj tistemu, ki je drago sončno ali vetrno energijo proizvedel. No, na žalost se tudi tistemu to še komaj splača, večina denarja gre namreč Kitajcem ali Nemcem, ki proizvajajo t. i. sonaravne vire. Sem precej nastrojen proti OVE, ne zaradi obnovljivih virov energije, pač pa zato, ker se je v določene tehnologije zmetalo preveč denarja, haska pa ni nobenega. Foto efekt so spoznali že v 19. stoletju. Če v 120 letih tehnologija ni postala toliko zrela, da bi "povozila" ostale, to verjetno ne bo nikoli. K ceni elektrike iz OVE je treba prišteti še ostale bolj ali manj prikrite subvencije, npr. vsaj četrtino vrednosti investicije za ukrepe v omrežju. Kje pa so stroški razpadov sistemov, do katerih lahko nekontrolirano uvajanje OVE privede? Pred leti, ko je EES Evrope razpadel na tri dele in je zelo malo manjkalo do nadaljnjega razpada največjega dela, je bila vzrok proizvodnja vetrnih elektrarn na severu Nemčije. Seveda je to tabu tema o kateri se uradno ne ve in se niti noče vedeti. Sem pa za to, da namesto za na pol nekontrolirano plačevanje OVE vse povprek (kar je birokraciji najlaže – v stilu: "zabili smo toliko evrov za OVE, vse po planu, odlučujočim ni treba aktivirati zdrave pameti, Evropa srečna") plačujejo raje raziskave, ampak pri nas. Kumulativni učinek za družbo bo neprimerno večji.
Vladimir Habjan
Več lahko preberete v decembrski številki Našega stika