To poročilo je prva obsežna svetovna študija o tem, kako do leta 2050 preiti na neto ničelni energetski sistem, hkrati pa zagotoviti stabilno in cenovno ugodno oskrbo z energijo, splošen dostop do energije in omogočiti močno gospodarsko rast. Določa stroškovno učinkovito in ekonomsko produktivno pot do čistega, dinamičnega in odpornega energetskega sektorja, v katerem namesto fosilnih goriv prevladujejo obnovljivi viri, kot sta sončna in vetrna energija. Poročilo proučuje tudi ključne negotovosti, kot so vloga bioenergije, zajemanje ogljika in vedenjske spremembe pri doseganju brezogljičnosti.
Število držav, ki so napovedale, da bodo v prihodnjih desetletjih dosegle neto ničelne emisije, še naprej narašča. Toda dosedanje zaveze vlad, četudi izpolnjene v celoti, še zdaleč ne dosegajo tistega, kar je potrebno, da do leta 2050 svetovne emisije, povezane z energijo, dosežejo ta cilj in omogočijo dvig svetovne temperature do največ 1,5 °C.
Načrt kaže, da lahko ukrepi vlad za hitro povečanje čiste energije in zmanjšanje porabe fosilnih goriv lahko ustvarijo milijone delovnih mest, zvišajo gospodarsko rast in dosežejo neto ničelne emisije. Za to pa so potrebni močni in verodostojni politični ukrepi vlad, podkrepljeni z veliko večjim mednarodnim sodelovanjem.
Načrt temelji na orodjih in strokovnem znanju IEA za energetsko modeliranje in določa več kot 400 mejnikov za svetovno pot do neto ničelnih emisij do leta 2050. Med drugim opustitev vseh naložb v nove projekte oskrbe s fosilnimi gorivi, opustitev proizvodnje novih osebnih vozil z motorjem z notranjim izgorevanjem do leta 2035 in neto ničelni svetovni elektroenergetski sektor do leta 2040.
Poročilo opisuje neto ničelno pot v bližnji prihodnosti, ki zahteva takojšnjo in množično uporabo vseh razpoložljivih čistih in učinkovitih energetskih tehnologij, skupaj z velikim globalnim zagonom za pospeševanje inovacij. Ta pot zahteva, da letne dodatne moči sončnih elektrarn do leta 2030 po svetu dosežejo 630 GW, moči vetrnih elektrarn pa 390 GW. Skupaj je to štirikrat več od rekordne ravni iz leta 2020. Potreben je velik zagon za povečanje energetske učinkovitosti, in sicer v povprečju za štiri odstotke letno do leta 2030, kar je približno trikrat več od povprečja v zadnjih dveh desetletjih.
Večina globalnega zmanjšanja emisij bo do leta 2030 prihajala iz tehnologij, ki so na voljo danes, leta 2050 pa bo skoraj polovica zmanjšanja prišla iz tehnologij, ki so trenutno šele v fazi demonstracije ali prototipov. To zahteva, da vlade hitro povečajo in prerazporedijo svoja sredstva za raziskave in razvoj, pa tudi za predstavitev in uporabo čistih tehnologij ter jih postavijo v jedro energetske in podnebne politike. Zlasti tehnologij na področju naprednih hranilnikov, elektrolizatorjev za vodik in neposrednega zajema ogljika.
Načrt izpostavlja, da mora biti prehod pošten in vključujoč za vse. Zagotoviti je treba, da bodo gospodarstva v razvoju prejela sredstva in tehnološko znanje, ki ga potrebujejo za izgradnjo svojih energetskih sistemov, ki bodo na trajnosten način zadovoljile potrebe prebivalstva in gospodarstva.
Do leta 2050 bo globalna energetika videti povsem drugače. Svetovno povpraševanje po energiji bo približno osem odstotkov manjše kot danes, vendar bo služilo gospodarstvu, ki bo več kot dvakrat večje, in dvema milijardama več prebivalcev, kot jih je danes. Skoraj 90 odstotkov proizvodnje električne energije bo iz obnovljivih virov, od tega bosta vetrna in sončna energija skupaj predstavljali skoraj 70 odstotkov, večina preostale bo jedrskega izvora. Sončna energija bo največji svetovni vir celotne oskrbe z energijo. Fosilna goriva bodo padla za skoraj štiri petine celotne oskrbe z energijo, preostanek pa se bo uporabljal pri blagu, kjer je ogljik vključen v izdelek, kot je plastika, objekti, ki bodo zajemali ogljik, in sektorji, kjer je tehnoloških možnosti z nizkimi emisijami malo.
Določena pot tega načrta je globalna, vendar bo morala vsaka država oblikovati svojo strategijo in ob tem upoštevati svoje posebne okoliščine. Načrti morajo odražati različne faze gospodarskega razvoja držav. Zato je IEA pripravljena podpreti vlade pri pripravi nacionalnih in regionalnih načrtov, zagotoviti smernice in pomoč pri njihovem izvajanju ter spodbujati mednarodno sodelovanje pri pospeševanju energetskega prehoda po vsem svetu.