V organizacija Centra energetsko učinkovitih rešitev je včeraj potekalo strokovno posvetovanje Šampioni zelene preobrazbe na temo, kako je slovensko gospodarstvo pripravljeno oziroma se pripravlja na 55-odstotni znižanje emisij do leta 2030. Kot je znano, se je EU odločila, da bo postala vodilna v boju proti podnebnim spremembam in v zvezi s tem sprejela tudi vrsto ambicioznih ciljev, ki bodo močno vplivali na prihodnji gospodarski in družbeni razvoj tako držav članic kot EU kot celote.
Uvodoma je slovenske poglede na zaostrovanje podnebnih ciljev in njenih vplivov na prihodnji razvoj Slovenije predstavil minister za okolje in prostor mag. Andrej Vizjak, ki je povedal, da naj bi vlada Resolucijo o dolgoročni podnebni strategiji do leta 2050, ki bo krovni razvojni dokument, obravnavala še ta mesec, razprava v državnem zboru pa bila končana še pred začetkom predsedovanja Slovenije. V Strategiji si je Slovenija začrtala jasen cilj vzpostavitve brez emisijske družbe do leta 2050, pri čemer naj bi emisije toplogrednih plinov glede na leto 2005 zmanjšali za najmanj 80 do 90 odstotkov, izboljšali ponore ter pospešili prilagajanje na podnebne spremembe. Kot je dejal, strategija temelji na nekaterih že sprejetih dokumentih, med drugim tudi na NEPN, ki pa ga bo zaradi novih zahtev treba posodobiti. Strategija nadalje po njegovih besedah tudi jasno kaže razvojno pot, po kateri bomo morali iti, in sicer v smeri ničelnih emisij toplogrednih plinov, pospešenega prehoda na obnovljive vire, opuščanja fosilnih goriv ter zmanjševanja končne rabe energije. Na ta način ne bomo dosegli samo ugodnih vplivov na okolje, temveč tudi zagotovili ohranjanje biotske raznovrstnosti, zmanjšanje energetske odvisnosti, odpiranje novih poslovnih priložnosti in s tem povezanih novih zelenih delovnih mest, povečali konkurenčnost našega gospodarstva in zagotovili skladen regionalni razvoj. Strategija obravnava prioritete po posameznih področjih in sektorjih, največji izzivi pa nas čakajo predvsem na področju energetike in še posebej prometa, ki ustvarja kar tretjino vseh emisij. Tako bo treba veliko naporov vložiti v okrepitev javnega prevoza in spremembo potovalnih navad, zaradi elektrifikacije vsega pa bo treba zagotoviti tudi dodatne proizvodne vire, pri čemer Slovenija stavi na obnovljive vire, dograditev hidroelektrarn, kjer je to mogoče, in dolgoročno tudi na razvoj jedrske opcije. V industrijskem sektorju pa bo ključnega pomena uporaba nizkoogljičnih tehnologij, zagotovitev krožnega gospodarstva in razvoj novih trajnostnih izdelkov, pa tudi spodbujanje večje snovne učinkovitosti ter vzpostavitev infrastrukture za uporabo sintetičnega plina in vodika. Spremembe se obetajo tudi na področju kmetijstva v smeri zmanjšanja negativnih vlivov na tla, vodo in zrak, ambiciozne načrte pa smo si zastavili tudi glede energetske obnove stavb in zmanjšanja emisij iz odpadkov. Skratka gre za celo vrsto različnih področij, ki pa morajo za dosego ambiciozna zastavljenih ciljev delovati vzporedno in usklajeno. Za boljšo koordinacijo med različnimi sektorji naj bi po Vizjakovih besedah zato v prihodnje skrbela posebna novoustanovljena služba na ravni vlade. Ker bodo opisane spremembe terjale tudi precejšnja finančna sredstva, naj bi poleg lastnih sredstev večino ukrepov financirali s pomočjo evropskih sredstev iz številnih skladov, ki so na voljo, pa tudi prek javnih naložb. Slovenija ima v te namene tudi določene lastne vire, kot so denimo sklad za podnebne spremembe, v katerega naj bi se samo letos nateklo za okoli sto milijonov evrov, ter nekateri namenski prispevki.
V ospredju razprav v času slovenskega predsedovanja svetu EU naj bi sicer na okoljskem področju bilo bo besedah mag. Andreja Vizjaka izpolnjevanje zavez iz zelenega dogovora in zagotavljanje potrebnih finančnih podpor za zeleno preobrazbo evropskega gospodarstva, na prvem junijskem zasedanju pa naj bi osrednja pozornost bila namenjena predstavitvi ukrepov iz paketa FIT for 55 in prvemu odzivu držav na številne ukrepe, ki jih v zvezi z zahtevo po zmanjšanju izpustov za 55 odstotkov do leta 2030 pripravljajo v Bruslju in naj bi jih predstavili ravno v času našega predsedovanja. Na globalni ravni pa bo slovensko predsedstvo koordiniralo stališča ter predstavljalo ambicije EU na Konferenci pogodbenic Konvencije o spremembi podnebja, COP 26, novembra v Glasgowu. To bo prva podnebna konferenca ZN po začetku izvajanja Pariškega sporazuma v letu 2020. Posebna pozornost bo namenjena iskanju konsenza, s katerim bi bila EU lahko resnično vodilna in enotna pri pogajanjih o doseganju ciljev Pariškega sporazuma in s tem pri doprinosu k svetovni podnebni nevtralnosti.
Nujen bo tudi miselni preobrat
Da so navedene teme že nekaj časa v ospredju evropskih razprav, je v svoji predstavitvi ključnih ciljev EU potrdil tudi dr. Martin Porter iz poslovne platforme, ki združuje več kot devet tisoč strokovnjakov iz vseh sektorjev in celin. Kot je poudaril, napovedane spremembe iz okvira Fit for 55 niso dobrodošle le za okolje, temveč tudi velika priložnost za evropsko gospodarstvo. Po njegovih besedah ta hip poteka vrsta razprav glede oblikovanja ključne evropske zakonodaje glede pripravljenosti na doseganje cilja -55 do leta 2030, ki bo predstavljena konec junija. V času slovenskega predsedovanja svetu EU oziroma v zadnjem četrtletju pa naj bi bili sprejeti oziroma v procesu potrjevanja še zakonodajni okviri glede trajnostne mobilnosti, krožnega gospodarstva in dodeljevanja državnih pomoči, obeta se pa še revizija zakonodaje glede energetske obnove stavb in tretjega energetskega paketa o plinu.
Zanimive so bile tudi ugotovitve Daniela Vallentina iz nemškega združenja 2 stopinje Celzija, katerega poglavitni cilj je spodbujanje gospodarstva v smeri trajnostnega razvoja in izpolnitve podnebnih ciljev, ki je predstavil nekatere ključne ugotovitve raziskave, ki so jo opravili med nemškimi podjetji. Izračuni kažejo, da naj bi ob predvideni 1,3-odstotni gospodarski rasti nemška industrijska podjetja morala, poleg precejšnjega zmanjšanja izpustov v drugih panogah, do leta 2050 v povprečju zmanjšati izpuste CO2 za vsaj 25 milijonov ton na leto, kar ne bo lahka naloga. Veliko izzivov čaka tudi energetsko industrijo, saj naj bi vstop v ogljično nevtralno družbo do leta 2050 terjal precejšnje povečanje števila obnovljivih virov energije (za vsaj 140 GW že do leta 2030) ter razširitev in posodobitev elektroenergetskega omrežja (7.500 kilometrov prenosnega in 130 tisoč kilometrov distribucijskega omrežja). Ker gre za velike izzive, so v okviru združenja izoblikovali tudi dvanajst zahtev, ki so jih posredovali organom EU in zajemajo tri ključna področja – oskrbo z energijo, surovinami in infrastrukturo ter proizvodne procese in prodajo oziroma zagotavljanje konkurenčnosti novih izdelkov. Kot je še dejal, ostaja eno ključnih vprašanj, kako pravočasno zagotoviti dovolj finančnih sredstev za zelene naložbe, saj naj bi za izpolnitev cilja -55 odstotkov do leta 2030 potrebovali na ravni EU okoli 350 milijard evrov na leto. Ob tem je še spomnil na neustrezno obdavčitev emisij toplogrednih plinov, saj trenutno spodbude za uporabo fosilnih goriv krepko (za več kot desetkrat) presegajo ogljične dajatve.
Dejstvo je, da se okoljski cilji hitro spreminjajo in še zaostrujejo ter, da so pričakovanja na ravni EU zelo velika, sta bila mnenja tudi naša evroposlanca Franc Bogovič in Klemen Grošelj. Prvi je med drugim opozoril, da nas po številnih regulatornih spremembah in prenosu evropske zakonodaje, čakajo še velike spremembe na vseh področjih našega življenja. Drugi pa, da ne gre le za tehnološko razvojni preboj industrije, ampak tudi za širše družbene spremembe, ki terjajo spremembo vseh politik, od socialne, kmetijske, gospodarske, energetske in industrijske, in uskladitev sektorskih ciljev na horizontalni ravni.