V okviru Reaktorskega infrastrukturnega centra (RIC) v Podgorici pri Ljubljani, ki je del Instituta Jožef Stefan (IJS), deluje raziskovalni reaktor TRIGA. Vodja RIC je prof. dr. Borut Smodiš, vodja reaktorja pa prof. dr. Luka Snoj. Reaktor TRIGA Mark II je bil zgrajen že daljnega leta 1966. Dobavila ga je družba General Atomics, reaktorski tank, telo reaktorja in zgradbe pa so zgradila domača podjetja. Leta 1991 so ga rekonstruirali, obnovili in priredili za pulzno obratovanje. Reaktor je namenjen za: T rening - šolanje na področju uporabe reaktorjev in jedrske tehnologije nasploh, R aziskave z nevtroni in žarki gama, I zdelavo radioaktivnih izotopov, G eneral in A tomics. TRIGA danes spada med redke delujoče raziskovalne reaktorje v Evropi. V krogih jedrskih strokovnjakov potekajo razprave o možnostih postavitve novega, sodobnejšega raziskovalnega reaktorja. O tem smo se pogovarjali s prof. dr. Leonom Cizljem, vodjem odseka za reaktorsko tehniko na IJS.
Zanima me, kako to, da je prišlo prej do zgraditve Trige kot pa nuklearne elektrarne Krško (NEK)?
Za ta odgovor se bo potrebno podati v zgodovino jugoslovanskega jedrskega programa. Načeloma je takole: odločitev države za civilni jedrski program je takšna in je bila tudi takrat takšna, da je treba, preden postaviš jedrsko elektrarno, postaviti osnovno infrastrukturo. To pomeni, da moraš imeti znanost, izobraževanje in nekoga, ki bo to nadziral, torej regulatorja ali neke vrste »policijo«. Treba je imeti usposobljene uradnike, ki pripravijo pravo zakonodajo. Vse te stvari so se začele v Jugoslaviji dogajati takoj po 2. svetovni vojni, podobno kot po svetu, kjer je bil boom jedrskih elektrarn. Prvi reaktor je bil na omrežje priklopljen v Rusiji leta 1954, vendar ni bil komercialni. Takrat je naša oblast odreagirala tako, da je postavila prvi raziskovalni reaktor v Vinči v Srbiji. To je bilo leta 1955. Drugi raziskovalni reaktor pa je bila že naša TRIGA, ki je začela delovati leta 1966. Potem je bilo še 10 let priprav in leta 1975 je predsednik Tito v Krškem postavil temeljni kamen in krška elektrarna je začela obratovati leta 1983. Se pravi, da so od 1950 do 1975 trajale priprave kadrov in infrastrukture preden se je lahko začela graditi NEK.
Podobne razmere so še danes. Recimo ruski Rosatom, eden od redkih dobaviteljev, ki lahko samostojno dobavi karkoli od jedrske opreme, vsi ostali potrebujejo podizvajalce, ponuja državam, kjer ni še ničesar, vzpostavitev kompletne jedrske infrastrukture. Rosatomova ponudba predvideva najmanj 17 let od začetka priprave do tega, da lahko štartaš novo komercialno nuklearko. Znotraj tega paketa so tudi raziskovalni reaktorji in vzpostavitev raziskovalnih kapacitet. Pri nas je pogosto slišati, mi smo že jedrska država, infrastrukture je že dovolj in ne bo treba pripraviti terena za novo jedrsko elektrarno. Mislim, da je tak pogled zgrešen. Za novo nuklearko bomo morali najmanj podvojiti vse kapacitete. Na pripravah bomo morali začeti delati 10 do 15 let prej preden bomo zares odprli nuklearko in vsaj nekaj let prej, preden se bomo sploh lahko odločili za investicijo.
Kakšno vlogo bi imela TRIGA 2 za JEK 2?
Ključna vlogo bo imela pri raziskavah in izobraževanju. Pomembna vloga je lahko tudi v testiranju vseh družbenih podsistemov pred gradnjo nuklearke. Raziskovalni reaktor namreč v smislu projektnega managementa zahteva enaka opravila in dovoljenja, kot nuklearka. Investitor in njegova posadka lahko na ta način dobita zelo pomembna znanja in izkušnje ter se izogneta marsikateri težavi, ki smo jih lahko videli npr. med gradnjo TEŠ6. Gradnjo raziskovalnega reaktorja v rangu 100 mio evrov je tako mogoče videti tudi kot zaščito investicije v 5-10 milijard vredno nuklearko.
TRIGA 1 ima veliko vlogo pri šolanju kadrov. Bi TRIGA 2 nadaljevala to vlogo?
Zagotovo je šolanje kadrov najpomembnejše, tudi na mednarodnem področju. V Evropi smo iz 150 raziskovalnih reaktorjev v 1990-ih prišli na manj kot 30. TRIGA je ena redkih, ki so relativno enostavno dostopni za šolanje. Zelo pomembne so tudi raziskave. Brez raziskovalnih reaktorjev si namreč ni mogoče predstavljati razvoja in testiranja materialov za nove fisijske in fuzijske reaktorje. Potrebovali jih bomo tudi za potrjevanje varnosti in učinkovitosti novih jedrskih goriv. Zelo pravi pridejo tudi pri nejedrskih tehnologijah, npr. pri visokotokovnih diodah iz silicija, dopiranega v reaktorjih z dušikom, ki so nepogrešljive pri sončnih elektrarnah in električnih avtomobilih. Zapiranje starih in ustavljanje investicij v nove raziskovalne reaktorje kar samo po sebi zmanjšuje inovativnost in možnosti za dolgoročno konkurenčnost jedrske industrije oz. opcije.
Kako to, da je raziskovalnih reaktorjev vedno manj?
Razloga sta dva. Prvič, so stari tako kot naša TRIGA. Drugič pa so varnostne oziroma formalne zahteve za njihovo obratovanje, podobno kot za nuklearke, vsak dan večje. Tako smo upravljavci raziskovalnih in komercialnih reaktorjev vedno bolj v dilemi, ali je nadaljevanje obratovanja s finančnega in administrativnega vidika sploh še smiselno. Francozi so v svojem razmisleku o smiselnosti prišli tako daleč, da so zaprli vse svoje raziskovalne reaktorje. Hkrati pa poskušajo ostajati jedrska industrijska velesila. Nisem prepričan, da jim bo to brez agresivnega razvoja lahko uspelo. Tekmujejo namreč z Rusi in Kitajci, ki v svoje raziskovalne reaktorje veliko investirajo in z njihovo pomočjo dobijo ključne informacije, kako uspešno graditi komercialne reaktorje.
Ali je točen podatek s spletne strani, da bo TRIGA obratovala do leta 2026?
Tako je. Obratovalno dovoljenje velja do 2026. TRIGA mora, podobno kot nuklearka, vsakih 10 let opraviti obdobni varnostni pregled. Opravljen pregled podaljša obratovalno dovoljenje za 10 let. Podobno velja za avtomobile: ko so dovolj stari, morajo vsako leto na tehnični pregled, od tega pa je odvisno ali lahko podaljšamo prometno dovoljenje ali ne.
Ali je življenjska doba raziskovalnega reaktorja podobna kot je pri nuklearki?
Pravzaprav je v obeh primerih, podobno kot pri avtomobilu, vsaj tehnično gledano skoraj neomejena. Predpogoj so seveda redne investicije v obnovo in izboljšave opreme. Dokler se upravljavcu torej splača investirati v sprotne popravke in zamenjavo opreme, do takrat bo po vsej verjetnosti lahko opravil »tehnični« pregled.
Več v naslednji številki Našega stika