Za pametna omrežja nujna pametna konfiguracija

Pri sodobnih elektroenergetskih omrežjih je treba v kontekstu doseganja ciljev energetske politike EU upoštevati določen delež nepredvidljive in razpršene proizvodnje (obnovljivi viri energije) ter obvladovati del odjema. Pomembno vlogo pri novem konceptu omrežja, ki zahteva upoštevanje novih tehnologij, bo igrala tudi vpetost slovenskega elektroenergetskega sistema v skupen evropski elektroenergetski sistem in delovanje na skupnem trgu z električno energijo, poudarja mag. Djani Brečevič, direktor Inštituta za raziskave v energetiki, ekologiji in tehnologiji (IREET).  

Kako trenutno poteka prilagajanje elektroenergetskega omrežja v kontekstu ciljev energetske politike Evropske unije?  

»Zahtevni cilji, ki si jih je postavila EU, niso vezani samo na panoge, ki neposredno prispevajo k njihovemu uresničevanju. Tudi v sklopu energetike je glavni poudarek na obnovljivih in čistih virih pri proizvodnji električne energije in učinkoviti rabi energije. Nekako ob robu medijskega zanimanja pa so omrežja, ki so nujno potrebna za to, da bo lahko prišlo do uresničitve zastavljenih ciljev. Pri tem imam v mislih tako distribucijsko kot tudi prenosno omrežje. Javnost je pogosto mnenja, da bodo razpršeni viri energije zmanjšali potrebo po omrežjih, resnica pa je ravno obratna. Potrebna bodo bolj fleksibilna in močnejša omrežja, ki bodo interaktivno sodelovala tako z viri kot z odjemalci. Prilagajanje distribucijskih in prenosnih omrežij na nove razmere poteka nekako na dveh področjih. Najbolj odmevno je področje uvajanja pametnih omrežij. Na tem področju bo treba predvsem na distribucijskem omrežju narediti še ogromno, saj se o tem več govori, kot naredi. Potrebna bodo velika vlaganja in menjava naprav za meritve in vodenje, ki bodo omogočila ustrezno raven dvosmernega komuniciranja.«  

Kaj je potrebno predhodno zagotoviti za uvedbo pametnih omrežij?  

»Mnogi pozabljajo, da je potrebno za uspešno uvedbo pametnih omrežij imeti ali zgraditi omrežja v taki konfiguraciji, da bo to sploh možno. Primer je recimo zazankanost distribucijskega omrežja, ki je v razvitejših državah bistveno večja, zato bodo tudi prej lahko dosegli zastavljene cilje. Tudi na ravni prenosa je treba zagotoviti ustrezno konfiguracijo omrežja, ki bo robustno, fleksibilno in hkrati vpeto v vse sosednje elektroenergetske sisteme. Sedaj na primer nismo povezani z Madžarsko, kljub temu, da nas na drugi strani že vrsto let čaka zgrajen daljnovod. Na splošno bi lahko dejali, da se na področju prilagajanja elektroenergetskih omrežij veliko več govori, kot naredi.«  

Osnovne zahteve, ki jih morajo upoštevati elektroenergetska omrežja 21. stoletja?  

»Ključne izzive prenosnih omrežij v naslednjih dveh desetletjih bo predstavljalo prilagajanje omrežja spremenjenim razmeram. Omrežja 20. stoletja so bila načrtovana glede na predvidljivo centralizirano proizvodnjo in nepredvidljiv odjem. Služila so prenosu električne energije od proizvajalcev k odjemalcem. Omrežja 21. stoletja bodo morala upoštevati določen delež nepredvidljive in razpršene proizvodnje (vetrna energija, sončna energija in podobno.) ter obvladovati del odjema. V ta namen je treba zgraditi prilagodljivo in robustno omrežje, vgraditi koncept pametnih omrežij na področju prenosa in distribucije ter upoštevati nove tehnologije, ki lahko za področje prenosa omogočajo bolj kakovostno storitev in hitrejše doseganje zastavljenih ciljev. Pri tem je važno, da je nova tehnologija že v zreli fazi in da omogoča ustrezno zanesljivost in varnost obratovanja sistema. Pomembno vlogo pri novem konceptu omrežja bo igrala tudi vpetost našega elektroenergetskega sistema v skupen evropski elektroenergetski sistem in delovanje na skupnem trgu z električno energijo.«  

Katere investicije so v tem smislu v Sloveniji nujno potrebne? Kje se trenutno najbolj zatika?  

»V omenjenem kontekstu so potrebne praktično vse predvidene investicije na področju prenosa in distribucije, ko bo koncept pametnih omrežij zaživel, pa se bo pokazalo, da je treba investirati še veliko več. Eno od področij, ki so nujno potrebna, je na primer področje uvajanja novih tehnologij. Največja ovira pri izvedbi investicij pa je v dolgotrajnih in neučinkovitih postopkih umeščanja v prostor. Ti so posledica neustrezne zakonodaje, birokratskega premetavanja in odlaganja odločitev, neustreznega dela z javnostjo ter prevladujočega in izključujočega položaja varovanja narave v postopku umeščanja v prostor.«  

Katere so po vašem mnenju prave rešitve, ki bi omogočile, da bi pospešili gradnjo visokonapetostnega omrežja?  

»Ključno za pospešitev izgradnje visokonapetostnega omrežja je povečanje učinkovitosti postopkov umeščanja v prostor, ki trajajo odločno predolgo. Pri tem je treba poskrbeti za ustrezno pravno okolje, ustrezno organizirati ministrstva, da bodo bolj učinkovito vodila postopke, najbolj pomembno pa je ustrezno delo z javnostjo, da bo sodelovala že v zelo zgodnjih fazah načrtovanja in da bo imela možnost vplivanja na razvoj projektov. Ravno projekti, ki se prepozno pojavijo v javnosti, so sprejeti kot vsiljeni in v našem pravnem in političnem okolju nimajo veliko možnosti, da bodo izvedeni v realnem času. Potrebno je zgraditi in vzdrževati zaupanje med vsemi udeleženci v postopku graditve (umeščanja in gradnje), kar pa je izjemno težavno. Zakonodaja se je pred kratkim spremenila, čas pa bo pokazal, ali je bolj uspešna. Menim, da je treba storiti še več.«  

In kako je z okoljevarstvenimi zahtevami?  

»Upoštevanje in uresničevanje visokih okoljevarstvenih zahtev je pri razvoju elektroenergetskega omrežja vsekakor zelo pomembno. Ključno je spoznanje, da narava ni nedotakljiva, in da je z njo treba ravnati odgovorno in trajnostno, četudi omogočamo razvoj in uresničevanje aktivnosti na področju razvoja električnega omrežja. Ocenjujem, da bo treba uvesti mehanizme, ki bodo omogočili dogovor tudi pri tako striktnem in obsežnem varovanju narave, kot ga imamo v Sloveniji, kjer varujemo izredno velik odstotek državnega ozemlja (Natura 2000!), kar pomeni oviro predvsem za linijske objekte (daljnovode).«  

Miro Jakomin