EU se je zavezala, da bo do leta 2050 dosegla neto ničelne emisije CO2. Medtem, ko bo v prihodnjih letih večji del teh prizadevanj izhajal iz zmanjšanja sedanjih ravni emisij, bomo potrebovali tudi tehnologije, ki lahko zajamejo CO2 ali ga odstranijo iz ozračja, nato pa ga shranijo ali uporabijo.
Te tehnologije se bodo osredotočale na sektorje, kjer je emisije še posebej težko ali drago zmanjšati, kot so, na primer emisije iz proizvodnih procesov v cementni industriji ali pridobivanje energije iz odpadkov. Evropska komisija je zato sprejela sporočilo o upravljanju z industrijskim ogljikom, ki vsebuje podrobnosti o tem, kako bi lahko te tehnologije prispevale k zmanjšanju emisij za 90 odstotkov do leta 2040 in doseganju podnebne nevtralnosti do leta 2050.
Evropska komisija je v aktu o neto ničelni industriji predlagala, naj EU do leta 2030 razvije vsaj 50 milijonov ton zmogljivosti za shranjevanje CO2 na leto. Na podlagi ocene vpliva priporočenega podnebnega cilja EU za leto 2040 se bo morala ta številka do leta 2040 povečati na približno 280 milijonov ton. Sporočilo o upravljanju z industrijskim ogljikom določa celovit politični pristop za doseganje teh ciljev.
Sporočilo tako opredeljuje nabor ukrepov, ki jih je treba sprejeti na ravni EU in na nacionalni ravni, da se omogoči uvedba teh tehnologij in potrebne infrastrukture za vzpostavitev enotnega trga za CO2 v Evropi v prihodnjih desetletjih. Evropska komisija bo začela pripravljalno delo na morebitnem prihodnjem regulativnem svežnju za transport in shranjevanje CO2, ki bo upošteval vprašanja, kot so tržna in stroškovna struktura, dostop tretjih strani, standardi kakovosti CO2 ali naložbene spodbude za novo infrastrukturo.
Evropska komisija bo ocenila tudi količine CO2, ki jih je treba odstraniti neposredno iz ozračja (industrijski odvzemi ogljika), da bi izpolnila cilje EU glede zmanjšanja emisij za leti 2040 in 2050, ter ocenila splošne cilje in ukrepe politike za njihovo doseganje. To bo vključevalo oceno, kako bi se dalo odvzem in trajno shranjevanje obračunati v okviru sistema EU-ETS.
Evropska komisija bo za pomoč pri povečanju trga za zajemanje in trajno shranjevanje emisij CO2 oblikovala smernice za postopke izdajanja dovoljenj za projekte in vzpostavila atlas potencialnih območij shranjevanja. Prav tako bo v sodelovanju z državami članicami razvila orodje za združevanje za povezovanje dobaviteljev CO2 z operaterji transporta in shranjevanja ter odjemalci CO2. Evropska komisija namerava vzpostaviti jasen okvir za obračunavanje ogljika za uporabo zajetega CO2 kot vira, ki bi odražal podnebne koristi uporabe CO2 kot vira v industrijskih procesih. To bo pripomoglo k spodbujanju uporabe trajnostnega ogljika v industrijskih sektorjih.
Da bi se projekti industrijskega upravljanja ogljika uresničili tudi v praksi, je Evropska komisija določila vrsto horizontalnih ukrepov, ki bi lahko ustvarili privlačnejše okolje za naložbe.
Tako bi v zvezi z naložbami in financiranjem EU države članice morale še naprej spodbujati projekte upravljanja z industrijskim ogljikom v okviru programov EU za energetsko infrastrukturo in bi lahko razmislile o pomembnih projektih skupnega evropskega interesa. Evropska komisija bo ocenila, ali je nekatere projekte zajemanja CO2 že mogoče podpreti s tržnimi mehanizmi financiranja, kot so konkurenčne dražbe kot storitev v okviru Sklada za inovacije.
Glede raziskav, inovacij in ozaveščanja javnosti bo Evropska komisija razmislila o povečanju financiranja raziskav in inovacij na področju industrijskih projektov upravljanja ogljika z obstoječimi instrumenti, zlasti programom Obzorje Evropa in Skladom za inovacije. Komisija bo podprla tudi vzpostavitev platforme za izmenjavo znanja za projekte zajemanja, uporabe in shranjevanja ogljika. V tesnem sodelovanju z državami članicami bo dvignila ozaveščenost javnosti o teh tehnologijah, vključno s poudarjanjem njihovih prednosti in razpravo o možnih nagradah za lokalne skupnosti.
Nadalje bo Evropska komisija pospešila tudi sodelovanje z mednarodnimi partnerji pri industrijskem upravljanju ogljika, zlasti pri usklajevanju poročanja in obračunavanja dejavnosti upravljanja ogljika, ter zagotovila, da bodo mednarodni okviri za oblikovanje cen ogljika upoštevali odvzeme iz ozračja za obravnavanje emisij v sektorjih, v katerih je emisije težko zmanjšati.