Globalna organizacija Ember, ki se ukvarja z analizami in s spodbujanjem čistih virov energije, je pred kratkim objavila obširno poročilo o dogajanjih v evropskem energetske sektorju v zadnjem letu, v katerem je posebno poglavje namenila tudi pregledu trendov po sprejetju evropskega zelenega dogovora. Kot poudarjajo pripravljavci analize, je ta pokazala, da je Evropa na dobri poti, da doseže zastavljene cilje, doslej doseženi rezultati pa tudi potrjujejo, da je mogoče doseči želene premike v smeri zmanjšanja emisij, povečanja deleža obnovljivih virov energije in zmanjšanja odvisnosti od uvoza energentov. Tako se je od leta 2019 do leta 2024 delež vetrne in sončne energije v mešanici električne energije v EU povečal iz 17 na 29 odstotkov, pri čemer se je proizvodnja elektrike in sonca v tem obdobju povečala za 179 TWh (za 144 odstotkov), kar je enako letni proizvodnji več kot 50 termoelektrarn na premog, in skoraj potrojila svoj delež pri proizvodnji elektrike v EU s štirih odstotkov leta 2019 na 11 odstotkov leta 2024. V istem obdobju se je proizvodnja vetrnih elektrarn povečala za 110 TWh (za 30 odstotkov) in je leta 2024 dosegla 17-odstotni delež električne energije v EU oziroma za štiri odstotke več, kot je ta znašal leta 2019.
Zmogljivosti sončnih in vetrnih elektrarn naraščajo
Zmogljivost sončnih elektrarn se je v zadnjih petih letih skoraj potrojila, in sicer s 120 GW v letu 2019 na 338 GW v letu 2024, moč vetrnih elektrarn pa se je v tem času povečala za 37 odstotkov, s 169 GW na 231 GW. Zaradi večinoma že energetsko izkoriščenih evropskih rek, je zmogljivost hidroelektrarn v navedenem obdobju ostala nespremenjena pri 130 GW, moč delujočih jedrskih elektrarn pa se je celo nekoliko zmanjšala, in sicer s 110 GW na 96 GW. Z naraščanjem deleža obnovljivih virov se je občutno zmanjšal tudi delež proizvodnje električne energije iz fosilnih goriv, posledično pa so se zmanjšale tudi emisije iz energetskega sektorja. Te so se v zadnjih petih letih zmanjšale kar za 26 odstotkov, na 213 g CO2 na kWh in so upadle bistveno bolj kot v drugih večjih gospodarstvih.
Postopno slovo od premoga in plina
V prvih petih letih evropskega zelenega dogovora se je pomen premoga v mešanici energetskih virov EU znatno zmanjšal. Tako se je njegov delež pri proizvodnji elektrike iz 16 odstotkov leta 2019 lani zmanjšala na manj kot deset odstotkov. Pri tem so v zadnjih petih letih Avstrija, Švedska in Portugalska postopoma že povsem opustile premog za proizvodnjo električne energije, v 16 evropskih državah pa je bil njegov delež v energetski mešanici manj kot 5-odstoten. Tudi sicer je večina držav že napovedala popolno opustitev rabe premoga do konca tega desetletja. Poleg zmanjšanja emisij, na račun povečanja sončne in vetrne energije in manjše proizvodnje iz fosilnih virov naj bi bile te manjše za 460 milijonov ton CO2, je zeleni prehod prinesel že tudi znatne prihranke. Tako naj bi EU brez povečanja zmogljivosti vetrne in sončne energije v zadnjih petih letih za uvoz fosilnih goriv za proizvodnjo električne energije porabila dodatnih 59 milijard evrov, od tega 53 milijard evrov za uvoz plina in 6 milijard evrov za uvoz premoga. Plin ima sicer še vedno pomembno vlogo pri zagotavljanju energetske oskrbe, se pa njegov delež, še zlasti po energetski krizi, vztrajno zmanjšuje. Tako je leta 2019 zemeljski plin zagotavljal 20 odstotkov električne energije v EU (569 TWh) in je bil drugi največji vir električne energije, takoj za jedrsko energijo. Do leta 2024 pa se je njegov delež zmanjšal za četrtino, kot energetski vir za proizvodnjo elektrike pa je s 16-odstotnim deležem (430 TWh) padel na tretje mesto.
Lani uvoz plina iz Rusije večji
Čeprav se je skupno povpraševanje po plinu v EU v zadnjih petih letih zmanjšalo za petino, pri čemer se je približno tretjina tega zmanjšanja zgodila v energetskem sektorju, je skupno povpraševanje po plinu v letu 2024 ostalo dokaj stabilno. Razlog naj bi bila ponovna rast porabe v industrijskem sektorju, kar je izničilo prizadevanja, da bi odvisnost od plina zmanjšali na najnižjo možno mero. Kot pravijo v Emberju, se kljub težnjam, da bi se EU popolnoma osamosvojila od uvoza ruskega plina to ni zgodilo, in je ruski plin lani še vedno predstavljal 14 odstotkov skupne porabe plina v EU in se je v primerjavi z letom prej celo povečal. Uvoz plina iz Rusije (vključno z uvozom prek plinovodov in LNG terminalov) se je lani povečal kar za 18 odstotkov, in sicer z 38 milijard kubičnih metrov leta 2023 na 45 milijard kubičnih metrov, predvsem zaradi večjega uvoza v Italijo (4 milijarde kubičnih metrov), Češko (2 milijardi kubičnih metrov) in Francijo (1,7 milijarde kubičnih metrov). Energetski sektor naj bi lani porabil približno 88 milijard kubičnih metrov plina, od tega pa je bilo približno 10 milijard kubičnih metrov oziroma 12 odstotkov še vedno iz Rusije. S prizadevanji za prekinitev uvoza ruskega plina in večjo diverzifikacijo dobaviteljev se je na drugi strani povečala odvisnost od uvoza utekočinjenega zemeljskega plina (LNG), ki je leta 2024 predstavljal že 38 odstotkov uvoza (leta 2019 je bil ta 22 odstotkov). Zato v Emberju poudarjajo, da je nadaljnje zmanjševanje povpraševanja po plinu v EU v vseh sektorjih, vključno z energetiko, ključnega pomena in bo prineslo dodatne strateške, gospodarske in podnebne koristi in zmanjšalo izpostavljenost gospodinjstev in podjetij nestanovitnosti in cenovnim šokom svetovnega trga zemeljskega plina.