Kot je v uvodnem nagovoru dejal predsednik Strateškega sveta GZS za energetski prehod Danijel Levičar, aktualne razmere na področju oskrbe terjajo učinkovite kratkoročne ukrepe in pred nas postavlja vsaj enako pomemben izziv, kako zastaviti našo dolgoročno energetsko strategijo, da bomo v prihodnje odpornejši na situacije, kot je trenutna kriza z dobavo energentov. Kako pomembna je energetsko uvozna neodvisnost za nacionalno suverenost Slovenije? Kakšen je današnji pomen na ekonomsko neodvisnost našega gospodarstva in na delovna mesta, ki jih zagotavlja? O vsem tem je treba spregovoriti že danes, strokovno podprto in realistično. Prav taka razprava v podporo energetski prihodnosti je cilj projekta Energetski prehod Slovenije, ki so ga pripravili na GZS. Projekt so zagnali 9. maja letos z odprtjem javne razprave ter ob zaključku sprejeli nekaj zavez, in sicer bodo nadaljevali in krepili javno razpravo o energetskem prehodu Slovenije ter si prizadevali za pripravo realističnih in medsebojno primerljivih scenarijev prihodnje oskrbe Slovenije z energijo. Prav tako so se zavezali, da bodo spodbujali izobraževanje in ozaveščanje o energiji in energetiki, ki bo mladim in drugim zainteresiranim omogočilo aktivno vključevanje v odločanje o energetsko-podnebnem prehodu. Poleg tega bodo sooblikovali konkretna priporočila za odločevalce na področju energetike in podnebnih sprememb. V slabih šestih mesecih so intenzivno uresničevali zaveze. Posvet je bil namenjen prav temu, da to skozi prispevke in zaključno razpravo predstavijo, povzamejo in predebatirajo z udeleženci posveta. Osnutke sklepov in priporočil bodo tekom dogodka dodatno izoblikovali, jih dokončno uskladili, jih javno objavili in v prvi polovici novembra posredovali udeležencem.
Vodja delovne skupine sveta za razvoj pri SAZU mag. Drago Babič je v uvodu poudaril, da bodo podnebne spremembe v bližnji in daljni prihodnosti krojile usodo človeštva. Glavni vzrok zanje je kopičenje toplogrednih plinov v ozračju, ki jih proizvaja predvsem človek z izkoriščanjem fosilnih goriv, zato je pogoj za rešitev podnebne krize nedvomno nadomestitev le-teh z nizkoogljičnimi viri. Tak vir je električna energija, ki bo v bodočnosti glavni vir energije za našo uporabo. Predstavljala bo okoli 80 odstotkov vse koriščene energije. Zato so se v študiji posvetili predvsem električni energiji kot najpomembnejšemu energentu bodočnosti. Vendar energetski prehod iz fosilnih goriv na električno energijo ne bo enostaven. Iskanje rešitev je kompleksno delo in do sedaj še nismo našli rešitve, ki bi zadovoljila vse. Poudariti je treba, da dosedanji načini reševanja energetskega prehoda temeljijo na parcialnih pristopih in med seboj niso dovolj povezani ter usklajeni. Prav to je po njegovem mnenju vzrok, zakaj Slovenija zaostaja za cilji razogljičenja.
Predsednik državnega sveta Alojz Kovšca je povedal, da je državni svet na področju energetike v vsakem svojem mandatu ob sprejemanju pomembnih nacionalnih energetskih dokumentov tej temi namenil posebno pozornost. Tudi v tem mandatu sredi leta 2019 so opravili široko razpravo o stanju in odprtih problemih na področju oskrbe z energijo v Sloveniji. Ugotovili so, da okoljski cilji, ki si jih je zastavila Slovenija do leta 2020, ne bodo doseženi, kar še zlasti velja za področje OVE. Sedaj pa je ta cilj še višji. Treba je doseči spremembe v ravnanju vseh deležnikov ter ukrepati tako, da uresničimo nujnost prehoda v nizkoogljično družbo ter se pripravimo na možne spremenjene razmere na energetskem trgu, na katerem lahko v prihodnje pričakujemo višje cene energije. Razmere, v katerih smo se znašli, nakazujejo, poleg primarnega cilja razogljičenja, tudi pomembnost zanesljivosti oskrbe in s tem čim višjo energetsko neodvisnost. Kot je dejal, se mora v prenovo NEPN aktivno vključiti tudi industrija. Prav tako moramo spremeniti miselnost ter usklajevati dva interesa – oskrbo z energijo in ohranjanje narave.
Izkoristiti bi morali vse realno razpoložljive vire energije
Po besedah predsednika GZS Tiborja Šimonke se slovensko gospodarstvo zaveda nujnosti zelenega prehoda. Slovenska podjetja proizvajajo visoko tehnološke izdelke in jim je treba zagotoviti zadostne količine nizkoogljičnih virov energije in s tem konkurenčnost. Če tega ne bomo storili, bomo ogrozili proizvodnjo materialov in ogrozili dobavne verige, ne le v Sloveniji ampak v celotni Evropi. V tem primeru bomo morali uvažati materiale od drugod, predvsem iz Azije, kjer pa ima ta proizvodnja nekajkrat višji ogljični odtis. Slovenija je tretja najbolj industrializirana država EU, predelovalne dejavnosti pa so leta 2021 predstavljale 23 odstotkov celotne dodane vrednosti, kar kaže na velik pomen te industrije, ki je hkrati najbolj prizadeta industrija zaradi visokih cen energije. Zato jih na GZS upravičeno skrbi, ali bo ta preživela trenutno energetsko krizo. Naš cilj mora zato biti stoodstotna samozadostnost, zato gospodarstvo podpira podnebno-energetske cilje, vendar morajo ti temeljiti na realnih izhodiščih, za kar pa potrebujemo širši družbeni konsenz, je še poudaril.
Predsednik Sveta za razvoj pri SAZU Igor Emri je dejal, da smo nedvomno pred enim največjih izzivov, s katerim se sooča človeštvo. Če želimo in moramo preiti v izkoriščanje energije brez ogljičnega odtisa, je koriščenje jedrske energije skoraj neizogibno, saj drugih optimalnih rešitev še vedno nimamo.
Minister za infrastrukturo mag. Bojan Kumer povedal, da je namen tovrstnih razprav, da pridemo do končnih konsenzualnih rešitev za našo skupno prihodnost. Nahajamo se v kočljivi situaciji, v kateri se je izkazalo, da je energetika zelo dinamična panoga, zato je treba odreagirati sprotno in hitro. Opozoril je, da govorimo o zelenem prehodu in ne o zelenem prehajanju. Bistvo je, da določimo aktivnosti in ukrepe ter se posvetimo izvajanju. NEPN bo eden ključnih dokumentov prihodnje energetske in podnebne politike, ki bodo krojile življenje vsakega posameznika. Delajo na posodobitvi NEPN, ki ga nameravajo leta 2024 poslati v sprejem Evropski komisiji. Po njegovem mnenju je zeleni prehod Slovenije možen že leta 2035, ključna pri tem pa bo solarizacija in elektrifikacija vsega. Ne smemo pa pozabiti na prihajajoče nove tehnologije, ki nam bodo pomagale razogljičiti družbo in končati zeleni prehod. Najti moramo novo ravnotežje med okoljem in energetiko. Moramo zagotoviti čisto energijo in infrastrukturo, kar je glede na pretekle izkušnje največji izziv Slovenije. V krizi je treba iskati tudi priložnosti. Iskati moramo novo ravnotežje med okoljsko sprejemljivo infrastrukturo in viri, da bo družba normalno funkcionirala in postala brezogljična.
V nadaljevanju so predstavili Scenarij razvoja elektroenergetsko-podnebnega sistema Slovenije do leta 2050, ki ga je pripravila posebna delovna skupina, ki jo je oblikoval Svet SAZU.
Področje elektroenergetske strategije je predstavil dr. Dejan Paravan iz Gen-I in opisal, na kakšen način naj bi izvedli zeleni prehod. V skupini v okviru SAZU zasledujejo pet kriterijev, in sicer: razogljičenje, energetsko neodvisnost, delež OVE v končni rabi energije, ohranjanje biodiverzitete in ekonomiko. Vse s ciljem izdelati scenarij razogljičenja slovenskega elektroenergetskega sistema, ki bo hkrati zadostil trajnostnim kriterijem, zasledoval zelene politike EU in bo ekonomsko vzdržen. Prav tako želijo identificirati čezsektorske vplive in na podlagi dolgoročnih projekcij opredeliti ključne aktivnosti v srednjeročnem obdobju do leta 2030, s poudarkom do leta 2026. Če upoštevamo elektrifikacijo transporta in ogrevanja, se bo poraba električne energije povečala, vendar bo učinek zelene energije zmanjšana končna poraba energije, kar pravzaprav tudi želimo doseči. Učinek ukrepov je bistveno večji pri prometu, kot pri ogrevanju, zato lahko pri zmanjšanju končne rabe na tem področju naredimo največ. Samo ta dva učinka zmanjšata končno rabo za 27 odstotkov do leta 2050. Tu se zato poraja vprašanje, na kakšen način zagotoviti dovolj električne energije do leta 2050. Izhodiščni scenarij povzema trenutno stanje v Sloveniji (nič ne naredimo), opustitev rabe premoga do leta 2033, obratovanje NEK do leta 2043, dokončanje izgradnje verige HE na spodnji Savi (HE Mokrice) in PPE-TOL, obstoječe proizvodne vire do konca življenjskih dob ter stanje brez drugih novih proizvodnih virov. Ta scenarij je nevzdržen, kar pomeni, da imamo leta 2030 primanjkljaj 5 TWh, leta 2040 že 12 TWh in leta 2050 kar 119 TWh električne energije. Če scenariju dodamo JEK2, že močno izboljšamo parametre, vendar še vedno ni dovolj do leta 2035, ko naj bi JEK2 začel obratovati. S problemi se potem znova srečamo po letu 2043, ko NEK neha obratovati. S kombiniranim scenarijem jedrske elektrarne in OVE, pa lahko zapolnimo ta primanjkljaj. Glede na izhodiščni scenarij uvozna odvisnost naraste že leta 2033, ko zapremo TEŠ 6 in se nato samo še povečuje. Če izhodiščnemu scenariju dodamo JEK2, se to bistveno izboljša. S tega vidika je nujno, da čim prej sprejmemo odločitev glede gradnje novih energetskih objektov, predvsem JEK2, hkrati pa je treba pospešiti postopke umeščanja v prostor.
Pogled s področja okolja in biodiverzitete je predstavil Izidor Ožbolt iz Skupine za biodiverziteto pri delovni skupini Sveta za razvoj SAZU. Kot je dejal, se s predstavljenim scenarijem v glavnem strinjajo, imajo le nekaj podnebnih in biodiverzitetnih zadržkov, ki pa niso preveliki. Na področju fosilnih goriv so za hitrejše opuščanje premoga. Na področju OVE najbolj zagovarjajo izrabo sonca, potem vetra in nekaj malega izrabe biomase in komunalnih odpadkov. Pri izrabi biomase so zelo zadržani, ker s tem posegamo v biodiverziteto. Njihovo stališče glede morebitne gradnje JEK2 je, da ta na biodiverziteto nima prekomernega vpliva oziroma je ta majhen, zato je pozval k čimprejšnjemu vsebinskemu referendumu. Kljub temu bi najprej izrabljali vse druge, sploh obnovljive vire energije. Po njihovem mnenju gradnja novih velikih HE ni sprejemljiva, sprejemljiva pa je obnova starih HE in gradnja novih MHE na lokacijah, ki ne bodo imele bistvenega vpliva na naravo. Pozdravil je delo ministrstva za infrastrukturo pri pripravi go kart, kjer so razvidne lokacije Nature 2000, s čimer lahko investitorja usmerimo na ustrezno lokacijo za postavitev vetrnih elektrarn. Vetrni potencial v Sloveniji je, na osnovi kart je tudi možna postavitev vetrnih elektrarn izven naravovarstvenem območju, čemur ne nasprotujejo.
Ekonomske vidike scenarija razvoja sistema s poudarkom na investicijskih stroških proizvodnje je predstavil dr. Jože P. Damijan z Ekonomske fakultete Univerze Ljubljani. Ključni vprašanji sta, koliko bo to stalo in kako bomo to financirali. Pri pripravi ocene so upoštevali letno dinamiko inštalirane moči, kapitalske investicije za posamezen vir inštalirane moči in projekcije bodočih cen energije (z ali brez investicij). V skladu s projekcijami so cene na dolgi rok vzdržne in stabilne. Pri vlaganju v vsak vir se je treba najprej vprašati, ali je bil posamezen vložek investicije realen. Na podlagi instalirane moči in novih investicij so pripravili letno dinamiko vlaganj v posamezne vire, pri čemer je treba upoštevati, da so posamezne investicije dolgoročne in jih je zato treba razdelati po letih. Za podaljšano obratovanje NEK je treba upoštevati 250 milijonov evrov, pri morebitni izgradnji JEK2 pa morebiten interes Hrvaške oziroma drugih sosinvestitorjev. Treba je razlikovati investicije v proizvodne vire in investicije v nadgradnjo omrežja. Po njihovi oceni bi bilo treba do leta 2050 v proizvodnjo vložiti 15 milijard evrov in v nadgradnjo omrežja za zeleni prehod 2,3 milijarde evrov. Do leta 2029 bi morali vložiti 200 do 500 milijonov evrov letno v proizvodnjo in 100 milijonov evrov na leto v omrežje. V obdobju 2030 do 2035 bi morali nato investirati v JEK2 ter dodatno še med 660 in 1.300 milijonov evrov letno. V obdobju po letu 2035 pa bi prišlo do umiritev investicij na približno 200 milijonov evrov letno v proizvodnjo. To pomeni, da lahko izvedemo investicije v zeleni prehod v elektroenergetiki skoraj v celoti s povratnimi sredstvi.
Mladi niso brezbrižni, ampak se želijo aktivno vključevati
V zaključnem delu razprave so s svojimi pogledi sodelovali predstavniki mlajše generacije: Mladinski svet Slovenije, Zveza tabornikov Slovenije, Mladi za podnebno pravičnost, Mreža mlade generacije Društva jedrskih strokovnjakov in Zeleno omrežje študentov. Mladi so dokazali, da so zainteresirani za vključevanje v sprejemanje odločitev v zvezi z energetskim prehodom. V okviru Evropskega energetskega omrežja mladih EYEN (European Youth Energy Network) že sodelujejo pri pripravi pozicijskega dokumenta o vlogi mladih pri uresničevanju energetskega prehoda. Izkušnje in sporočila z evropske ravni želijo prenesti v slovenski prostor ter aktivno sodelovati pri posodobitvi NEPN. Odločevalcem so sporočili, da mladi lahko odločilno vplivajo pri zelenem prehodu, če so aktivno vključeni v vse vidike načrtovanja energetskega prehoda. Zato so jih pozvali, naj jih, da bo vse lažje potekalo, povabijo k sodelovanju v interdisciplinarnih in medgeneracijskih skupinah.
Zaključke posveta je predstavil Danijel Levičar, ki je izpostavil štiri ključne poudarke, in sicer pomen zanesljive oskrbe industrije z energijo, energetsko samooskrbo, ekonomiko energetskega prehoda in dolgoročnost scenarijev razvoja energetike. Napovedal je pripravo sklepov in priporočil posveta, ki jih bodo organizatorji v sredini novembra posredovali odločevalcem s ciljem upoštevanja in vključitve v posodobljeni NEPN. Napovedal pa je tudi nadaljevanje javnega posvetovanja o energetskem prehodu, ki bo olajšal skupno odločitev o energetski prihodnosti Slovenije. Srečanje je sklenil z mislijo, da je vsaka kriza poučna in, da moramo narediti ključni korak ter slediti ciljem zelene preobrazbe.