Spremembe bodo tako korenite, da EU v tem kontekstu govori o tretji industrijski revoluciji. Eden pomembnejših energentov, ki bi pomenili preskok na tem področju, je zeleni vodik, ki bo omogočil večjo energetsko neodvisnost od klasičnih fosilnih goriv ter ohranitev konkurenčnosti ključne industrije. S temi ugotovitvami so se strnjali vsi udeleženci nedavne konference na Gospodarski zbornici Slovenije, ki je potekala v sklopu priprave Promocijsko vertikalnega pospeševalnika na področju vodikovih tehnologij. Dogodek je ponudil dober pregled dogajanja na področju vodikovih tehnologij, ki prodirajo na številna področja, od energetike, industrije, transporta, obrambe do lokalnih skupnosti.
Izvršna direktorica GZS za strateški razvoj in internacionalizacijo mag. Marjana Majerič je uvodoma poudarila, da je za preživetje in razvoj gospodarstva nujna zanesljiva in cenovno konkurenčna oskrba z nizkoogljično energijo ter energetska samozadostnost, kar je mogoče doseči le z ustrezno kombinacijo vseh nizkoogljičnih virov energije in dodala, da bi morali biti bolj ambiciozni na področju uvajanja novih tehnologij, kot je zeleni vodik. OB tem je še izpostavila, da GZS podpira številne projekte, ki jih v Sloveniji nujno potrebujemo za prehod v zeleno družbo, ustvarjanje novih vrednostnih verig, delovnih mest z visoko dodano vrednostjo, dvig konkurenčnosti in blagostanja, pri čemer je med drugim podpornik uspešnega mednarodnega projekta Severno-jadranska vodikova dolina, pa tudi drugih podobnih projektov.
V okviru tematske okrogle mize so Simon Štrancar (Quantum energy), mag.Vekoslav Korošec (GZS), Simon Ferjuc (Tetida) in Rudi Pajtnar (KCSTV) razpravljali o tem, kako spodbuditi razvoj vodikove verige v Sloveniji in o vlogi zagonskih podjetjih. Največjo pomanjkljivost na področju razvoja vodikove verige vidijo v odsotnosti vodikove strategije, ki je Slovenija nima oziroma skuša to področje nasloviti v okviru Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta. Kritični so bili tudi do pomanjkanja virov financiranja, saj gre za drage tehnologije, ter premajhne povezanosti vseh vključenih deležnikov. Kot je bilo slišati, se je treba uvajanja novih tehnologij lotiti po korakih, pri čemer je treba najprej pospešiti uvajanje OVE in okrepiti distribucijsko omrežje, zatem pa preučiti, koliko vodika lahko sploh sami proizvedemo in koliko ga bo treba uvoziti. Ob tem je bilo izpostavljeno, da morajo, če želimo doseči razogljičenje do leta 2050, biti vsi pilotni projekti vzpostavljeni najpozneje do leta 2030, zato je treba odločitve sprejeti takoj, drugače bomo zamudili priložnosti, ki jih prinašajo nove tehnologije in bomo ostali zgolj sledilci in uporabniki le teh. (bj)