Februarja lani sva s kolegom mag. Dejan Koletnikom objavila članek o razmerah na evropskem plinskem trgu in plinskih projektih ter ocenila: Plinska vojna se je pravzaprav končala. Še vedno trdim, da je temu tako.
Že, ko se je napovedovalo »zlato dobo plina« (IEA, “Are We Entering a Golden Age of Gas?”, junij 2011) se je vedelo, da bosta raba in poraba fosilnih goriv v naslednjih desetletjih zmanjšana. Takrat še nismo poznali pandemije virusa covid 19 ter tudi resnega, zavestnega in odgovornega jemanja opozoril narave je bilo manj, zaradi tega so načrti in obljube opuščanja fosilnih goriv »mehko« viseli, lebdeli nad politiki in pobudniki prihodnjih energetskih politik. Povečana nelagodnost v času pandemije in klic skupinske podzavesti: »Kaj pa, če se nam Svet res zna zrušiti?«, je v podnebno energetskih strategijah pospešil predvsem umikanje premoga in s tem seveda iskanje nadomestnih rešitev.
Problem nadomeščanja energije premoga je tudi resnejši zaradi opuščanja jedrske energije po Evropi ali vsaj neodločne politične podpore tej energiji. Primera Černobil in Fukušima – Daiči sta pač »naredila svoje« in prisilila v trezen razmislek o rabi jedrske energije tako, da se tudi akademski krogi po Evropi izogibajo jasni, enoumni podpori oziroma tudi ne-podpori tej energiji; ti raje glasneje izražajo podporo obnovljivim virom ter novim, celo drznim, postopkom ravnanja z energijo in surovinami, pa tudi odpadki.
Prav zaradi tega zemeljski plin v energetiki še ostaja, podnebne strategije pa mu oziroma morajo puščati živeti. Brez njega in brez premoga in še ob opuščanju jedrske energetike zelo pogosto res ni nadomestila za izpadlo energijo v obnovljivih virih energije ter tudi ob neizprosnih ukrepih rabe energije.
Je pa zemeljski plin tudi edini hiter in možen nadomestek premogu, sploh v zakasnelih energetsko podnebnih strategijah (primer daljinske oskrbe s toplotno energijo, tudi naše prestolnice).
Kakorkoli, vredno spoznanje je, da je kljub razvitemu evropskemu energetskemu trgu, pravica in dolžnost države članice strategija njene oskrbe, kar opredeljuje njeno suverenost oziroma tudi energetsko suverenost. V tem duhu je brati in udejanjati tudi III. poglavje: Energetska politika Energetskega zakona. Zemeljski plin, tako nas uči sedanjost, še vedno ostaja pomemben energent in orožje v geopolitiki, kar ni prepuščati naključjem in brez nacionalnih usmeritev - strategij.
Primer Severnega toka oziroma aktualnega Severnega toka 2
Primer projekta Severni tok, še bolj pa projekta Severni tok 2 (ST2) kaže, da o njem že od njegovih idej ni enotnih mnenj in stališč, kar je popolnoma zameglilo tudi temeljna vprašanja Evropske energetske politike oziroma Energetske unije in s tem tudi zakonodaje ter načina njegove uporabe v praksi. Ni naključje, da se je projekta prijelo ime »kontroverzni«. Analiza dogodkov in dejavnosti projekta ST2 od leta 2015 kaže, da je iskanje primernega zakonodajnega statusa projekta in političnih usklajevanj potekalo v okvirjih geopolitičnih teženj. To je bilo pričakovati že od ustavitve plinskega projekta Nabucco junija 2013 in ustavitve izvirno načrtovanega projekta Južni tok v decembru 2014. V njegove aktivnosti je bila vpeta tudi Slovenija oziroma je, glede takrat sprejetega zakona, še sedaj.
Ocenjujem, da so sredstva za doseganje ciljev Združenih držav Amerike v tem primeru dokaj predvidljivi. Cilji Ruske federacije so sicer predvidljivi, a so sredstva njihovega doseganja manj predvidljiva oziroma prinašajo nepričakovana presenečenja. A bistven problem te igre je poligon, na katerem se izvaja preigravanje. Žal, gre v tem primeru za Evropsko unijo, katere, kljub deklariranim jasnim ciljem in politikam za doseganje teh ciljev, v tem prerivanju pravzaprav politično skoraj ni dojemati. Podrobnejši pogled poligona kaže, da so v to igro vključene članice Unije, ki brezglavo tekajo sedaj pred medvedom ali drugič pred bikom; pogosto z zgodovinskimi argumenti, a brez zgodovinskega spomina. Princip in zaveza Sveta iz leta 2011 »Govoriti z enim glasom«, sta skrita tam nekje v ozadju. Sklenem: hvaležni smo lahko članstvu v Uniji, saj se lahko pod okriljem tega privilegiranega položaja bolj lahkomiselno poigravamo v mednarodnem prostoru.
Poudarki dogajanja v zvezi s ST2
V letu 2011 je družba Nord Stream AG začela oceno možnosti širitve obstoječega prenosnega plinovoda Severni tok tako, da bi bil nov projekt sestavljen iz dveh dodatnih vodov (pozneje imenovanih Nord Stream 2 – Severni tok 2 -ST2). Na ta način bi povečali skupno letno prenosno zmogljivost iz Ruske federacije na sever Nemčije iz 55 na 110 milijard m3. V avgustu 2012 je družba Nord Stream AG zaprosila finsko in estonsko vlado za študije poti v njihovih podvodnih, izključnih gospodarskih conah, za tretjo in četrto cev. Prvotna zamisel, ki je bila opuščena, je bila, da se s tem projektom prispeli zemeljski plin priključi na sistem, ki bi vodil tudi v Združeno kraljestvo.
Uvoz plina v Evropo znaša iz Ruske federacije 41 odstotkov, Norveške 35 odstotkov, Alžirije 11 odstotkov, Katarja 5 odstotkov, Nigerije 3 odstotke in drugih virov, vključno ZDA (EU energy statistical pocketbook and country datasheets in Natural Gas, Imports and exports, FourthQuarter Report 2020, U.S. Department of Energy).
Podrobnejši pregled dogajanj od leta 2015 je tako obsežen, da za našo razpravo povzemam le nekaj pomembnejših dejstev:
a. Junija leta 2015 podpišejo Gazprom, Royal Dutch Shell, E.ON, OMV in ENGIE sporazum o graditvi ST2;
b. Leta 2016:
i. Marca podpiše osem članic Unije geopolitično podprto nasprotovanje ST2,
ii. Pravni status projekta ST2 tudi zaradi geopolitičnih razmerij ni bil enoumen, jasen, v političnih krogih si je pridobil vzdevek »meglen«. Razumljivo je, da se gradnja tako pomembnega infrastrukturnega projekta, kot je ST2, ne more zgoditi v pravni praznini. To bi bilo tudi v nasprotju z interesom gospodarskih subjektov, saj med drugim ne bi imeli varnosti, morebitno obratovanje takšnega projekta skladno z rusko zakonodajo na področju Unije pa bi bilo nedopustno. Podpredsednik Komisije Maroš Šefčovič je
6. aprila 2016 podprl mnenje, ki ga je izoblikoval Generalni direktorat za energijo. Ta je opredeljeval kot ključno uporabo evropske energetske zakonodaje. Poudaril je potrebo po doseganju «pravnega okvirja« za ST2, ki mora upoštevati »ključna načela« energetske in okoljske zakonodaje Unije. Določeno je bilo, da se morajo ta načela uporabljati tudi za priobalno infrastrukturo v pristojnosti držav članic, vključno z njihovimi izključnimi ekonomskimi področji;
c. Leta 2017:
i. Aprila podpišejo Uniper, Wintershall, ENGIE, OMV in Royal Dutch Shell sporazum o financiranju ST2 z družbo Nord Stream 2 AG,
ii. V decembru izda nemški organ prvo delno dovoljenje za izgradnjo ST2 v Baltskem morju;
d. Leta 2018:
i. Januarja izda Nemčija projektu ST2 dovoljenje za gradnjo in obratovanje v nemških vodah,
ii. Kanclerka Merklova v aprilu trdi, da ST2 ne sme vplivati na nesoglasja med Ukrajino in Rusijo ter ne vplivati na energetsko oskrbo prek Ukrajine,
iii. Ukrajinski predsednik Porošenko oceni ST2 kot »tragično zgodovinsko napako«,
iv. Junija oceni predsednik Trump projekt ST2 kot element podrejanja Nemčije Ruski federaciji in Nemčijo za odvisno od ruskih energetskih virov,
v. Po političnih pogovorih med Ukrajino, Rusijo, Unijo ter Nemčijo ter po napovedanih sankcijah ZDA, se začne gradnja ST2 30. avgusta v nemških vodah.
vi. Septembra Nemčija zagotovi, da bo določila lokacijo za terminal utekočinjenega zemeljskega plina, ki bo vstopna točka predvsem za ameriški plin. Doslej še ni bila sprejeta dokončna odločitev o tej investiciji (zanimivo je, da so se znova pojavile že nekaj desetletij stare lokacije),
vii. Proti koncu leta Nemčija ne umakne politične podpore projektu, kljub ocenam ZDA, da še te niso uporabile vseh orodij za zaustavitev projekta;
e. Leto 2019 ocenjujem kot leto poglobljene politične krize, ki jo zaznamujejo pretnje in sankcije podjetjem sodelujočim v projektu, tako da švicarsko podjetje Allseas, ki izvaja dela na morju, ustavi dela 22. decembra, ruska in ukrajinska stran pa podpišeta sporazum o prenosu plina prek Ukrajine za obdobje petih let;
f. Leta 2020:
i. Po pogovoru z Merklovo Putin v januarju oceni, da je realen rok za izvedbo projekta v prvi četrtini leta 2021,
ii. Tudi v februarju minister Altmaier znova oceni, da bo Nemčija v prihodnje potrebovala več in ne manj plina zaradi energetskega prehoda,
iii. Maja Rusija kljub grožnjam ZDA napoti na gradbišče svojo ladjo Akademik Cherskiy, ki nadomesti plovilo podjetja Allseas,
iv. V juniju ZDA predstavijo obširnejši paket sankcij proti Rusiji, kar v razpravah zavrača večina strank nemškega parlamenta,
v. V avgustu se primer ST2 politično poveže s primerom Alekseja Navalnega (ta se zdravi v Nemčiji) in to kljub izjavi Merklove, da je treba primera obravnavati ločeno, vendar pa postane nemška politika kritična do »nehumane ruske politike«,
vi. Septembra več poslancev Evropskega parlamenta pozove k ustavitvi projekta ST2,
vii. Certifikacijska družba DNV-GL novembra prekine overitev plovila zaradi sankcij, ki bi potencialno temeljile na Aktu o energetski varnosti Evrope - Protecting Europe’s Energy Security Act (PEESA) U.S. Department of State,
viii. Sredi decembra polaganje cevi nadaljuje rusko plovilo Fortuna, ki konec leta zapusti to območje, kar je mogoče razumeti, da je gradnja v nemških vodah večinoma končana;
g. Leta 2021:
i. Kongres ZDA s 1. januarjem odobri nove sankcije za podjetja sodelujoča v projektu ST2,
ii. Parlament nemške zvezne dežele Meklenburg-Pomorjansko (Mecklenburg-Vorpommern) ustanovi sredi januarja fundacijo – Sklad za zaščito podnebja dežele Meklenburg-Pomorjansko. To utemeljuje z nujnostjo dobave zemeljskega plina za energetski prehod Nemčije. Sklad prevzame breme izgradnje projekta. Sklad z 20 milijoni evrov financira konzorcij NorthStram 2/ Gazprom. Fundacija je javna in neprofitna organizacija, s čimer se izogne sankcijam, a je kljub temu financiranje in poslovanje te fundacije lahko tvegano za banke, saj lahko to vpliva na njihovo certificiranje skladnosti bančništva,
iii. Kljub konkretnim sankcija Merklova izjavi, da ne bo spremenila svojega temeljnega stališča o neobstoju projekta,
iv. Francija 1. februarja pozove Nemčijo k zaustavitvi projekta v luči primera Navalni,
v. Plovilo Furtuna kljub sankcijam nadaljuje aktivnosti v danskih vodah,
vi. Administracija predsednika Bidna sredi februarja opcijsko razmišlja o pogajanjih z Berlinom, kar bi vključevalo tudi odnose z Ukrajino,
vii. Po burnih aktivnostih okoljskih organizacij Zvezna pomorska in hidrografska agencija Bundesamt für Seeschifffahrt und Hydrographie (BSH) začasno prekliče gradnjo do konca maja.
Nekaj dejstev o geopolitični vojni in ST2
V nasprotju z Rusijo, ki projekt ST2 obravnava kot komercialni projekt, ZDA trdijo, da je ta projekt političen. S tem tudi utemeljujejo uporabo mehanizma sankcij, ki sodijo pod ameriški zakon The Countering America's Adversaries Through Sanctions Act (CAATSA) iz leta 2017 ter Protecting Europe’s Energy Security Act (PEESA) iz leta 2019.
V okviru tega je zasidrano tudi neodobravanje trgovinske politike Unije in zlasti Nemčije s strani predsednika Trumpa. To po mnenju ameriške politike »krepi ruske finančne zmožnosti, medtem ko ZDA v okviru NATA porabijo neprimerljivo večje količine denarja«. V kontekstu tega je tudi argument, ki pravi, da namenja Nemčija obrambi in vzdrževanjem 50.000 ameriških vojakov le 1,5 odstotka BDP-ja.
Washington je vedno nasprotoval projektu NS2 v imenu evropske energetske neodvisnosti, saj je trdna namera ZDA postati ena glavnih držav dobaviteljic plina Evropi, predvsem plina iz skrilavcev. V ta namen izvaja Washington vrsto povezanih dejanj, ki so prepletena v politična razmerja s Poljsko in v usmeritve Pobude Treh morij (iniciativa dvanajstih držav Unije med Baltskim, Jadranskim in Črnim morjem, tudi Slovenije, ki spodbuja dialog med članicami; zanimivo je, da prošnje Nemčije za članstvo »niso opazili«.) ter v doktrini NATA. Pobuda Treh morij bi ZDA omogočila oblikovanje koridorja za dotok ameriškega utekočinjenega plina v Unijo, zlasti na območju vključenih držav ter na ta način omejila vpliv ruskega plina.
Dejstvo je, da večini zahodnih politik ni uspelo doseči osnovnega cilja glede Rusije, to je vzpostavitve stabilnega in obvladljivega odnosa z Moskvo. To je pripisati predvsem njihovim razmišljanjem in ustvarjanju paradigem, ki so pogosto nerealna ali preprosto pomanjkljiva. Prav to potrjuje tudi zanimiva analiza »Myths and misconceptions in the debate on Russia, How they affect Western policy, and what can be done« objavljena 13. maja 2021. V tej analizi kar sedemnajst avtorjev razčlenjuje 16. predsodkov, ki so vtkani v zahodno diplomacijo in s tem tudi v odnose z Rusijo. Prav ti predsodki, ki jih analiza pojasni in argumentirano zavrže, naj bi pomagali zahodnim diplomacijam oblikovati stališča za nova globalna razmerja, ki so se predvsem zaradi vzhajajočih vzhodnih gospodarstev temeljito spremenila. Ob tem naj bi se tesneje povezale in Rusijo vpletle gospodarsko, finančno ter seveda tudi energetsko.
Bidnova vlada je odločena, da spoštuje PEESA iz leta 2019, saj je Biden nasprotoval ST2 tudi v obdobju, ko je opravljal podpredsedniške naloge Obame. Je pa njegov cilj tudi popraviti odnose z Evropo in Nemčijo, zaradi česar je soočen z nujnostjo doseganja kompromisov s Kongresom.
Januarja letos je namreč Kongres ob obrambnem proračunu izglasoval tudi sankcije, ki zajemajo zavarovalnico AXA, certifikacijsko družbo DNV GL, dobavitelja plovil Pioneer Spirit skupaj kar 120 pravnih in fizičnih oseb.
Odzivi nekaterih držav na projekt ST2
Z izgradnjo ST2 se bo spremenila tudi plinska podoba držav, predvsem tistih, preko katerih poteka prenos ruskega plina in tistih, na katerih plinskih trgih so ruske molekule plina prevladujoče. Posebej kompleksen primer je Ukrajina, katere prihodek od prenosa plina znaša 7 milijard evrov na leto. Z morebitno ukinitvijo prenosa plina prek Ukrajine bo postala oskrba s plinom prvovrstno nacionalno vprašanje energetske odvisnosti Ukrajine od Moskve.
Popolnejšo podobo projekta ST2 nudi tudi analizira držav Višegrajske skupine (Poljska, Madžarska, Češka in Slovaška). Nezanemarljivo je, da so se te priključile NATU pred pridružitvijo EU. Vzrok temu so utemeljeni zgodovinski razlogi izhajajoči iz sovjetske in nemške invazije oziroma močnega strateškega vpliva. Najverjetneje je to zapuščanje okostenelih okvirjev tudi vzrok njihovega svojskega kreiranja nekaterih gospodarskih vprašanj, med katere lahko štejemo tudi oživitev gospodarstev in energetske prehode. Znotraj Višegrajske skupine ni poenotenega pogleda na projekt ST2. Podobno kakor Ukrajini, bodo namreč po začetku obratovanja ST2 pomembno upadli dohodki od prenosa zemeljskega plina tudi Slovaški. Druge članice Višegrajske skupne, tako kakor Baltske države, težijo k raznolikosti oskrbe ter utirajo pot utekočinjenemu plinu, predvsem ameriškemu.
Trenutna napoved usode in vpliva ST2 ter kaj se da naučiti
Trenuten razplet dogodkov se nagiba k napovedi, da bo projekt ST2 končan v naslednjih dveh mesecih. Za dokončanje del sta na voljo plovili Fortuna in Akademik Chersky. V prid oceni o dokončanju projekta so tudi Bidnove aktivnosti v maju.
ST 2 je le del svetovne gospodarske vojne. ZDA so v tem primeru znova pokazale, da se odzivajo agresivno ter, da lahko svoje odločitve vsiljujejo s pomočjo več mehanizmov. Na drugi strani je Rusija delovala vztrajno, nepopustljivo in kolektivno z nemškim »strojem«. Predvsem ta je že in še prejema »račune« za svojo nepopustljivost z druge strani Atlantika.
Primer ST2 kaže tudi različne interese v Evropi in kaj je kdo pripravljen vse zastaviti za uveljavitev svojih načel in interesov. Izzivalno lahko rečem, da je v primeru ST2 Unija mehak podplat ZDA, Rusije in tudi Kitajcev.
V primeru ST2 se je kot ključno izkazalo vztrajanje na nacionalnih konceptih, ki jih lahko in moraš zagovarjati tudi v mednarodnem prostoru , saj lahko le na ta način postavljaš svojo ceno. Koncepti se tudi na splošno ne spreminjajo kot vreme, temveč so plod strateškega razmisleka ter hotenj in ne zgolj trenutna naloga državne administracije, ki mora slediti ciljem evropske administracije.
Z obratovanjem ST2 bodo tisti, ki v tem projektu sodelujejo, pospešeno oblikovali »tržne plinske modele«, ki jim bodo po meri. Regulatornih možnosti, podprtih z znanjem in zakonodajo, ne manjka in politike jih bodo srčno podprle. Tudi zgodovinski spomin bo ob tem v pomoč.
V EU ni pričakovati velike politične podpore novim plinskim projektom. Še zlasti ne tistim, ki doslej niso bili uresničeni in so bili le »prilepljeni« na seznam projektov skupnega pomena. Zanje je čas že dokazal, da niso zreli, da bi se vključili v konceptu razvijajočega se plinskega trga. Smo pa tudi v obdobju, ko se vse jasneje riše horizont umika fosilnih goriv, pa ne le premoga.
Dr. Franc Žlahtič