Na Upravi RS za jedrsko varnost so pripravili in uredili obširnejši nabor predpisov, ki so v preteklosti krojili področje jedrske in sevalne varnosti pri nas.
Kot sta uvodoma zapisala zbiratelja gradiva, Aleš Škraban in Igor Sirc, jedrsko in sevalno pravo sodi med mlajša področja pravnega urejanja, tako v svetu kot tudi pri nas. Ne nazadnje je tudi do namerne človeške uporabe virov sevanja in zlasti še uporabe jedrske energije prišlo sorazmerno pozno, pravo pa vselej potrebuje še nekaj več časa, da določi pravno zavezujoča pravila za udeležence. Morebitnih pravnih aktov iz časa pred drugo svetovno vojno jima ni uspelo najti, je pa precej vprašljivo, če so sploh obstajali. Prvi predpis na svetu je bil izdan že leta 1899 v tedanji Avstro-Ogrski, o morebitnih kasnejših predpisih v prvi polovici 20. stoletja pa podatkov ni.
Jedrsko in sevalno pravo se je v polnosti začelo razvijati šele v drugi polovici prejšnjega stoletja, kljub temu, da radioaktivnost sama ter jedrska energija nista nova pojava, saj v vesolju obstajata dalj časa, kot zemlja sama, pa tudi na zemlji je radioaktivnost prisotna bistveno dlje od življenja samega. Ker pravo praviloma regulira področja človekovega aktivnega delovanja, ionizirajoče sevanje pa je človeškim čutom povsem nezaznavno, smo se ljudje teh fenomenov začeli zavedati sorazmerno pozno, postopnemu razvoju znanosti na tem področju pa je počasi sledilo tudi pravo, saj so se ljudje kmalu začeli zavedati tudi nevarnosti, ki jih lahko ta nova znanost prinaša.
Znanstveniki so konec 19. stoletja prvič začeli odkrivati ionizirajoče sevanje. Ko je bila uporaba virov ionizirajočega sevanja omejena zgolj na laboratorije peščice radovednih znanstvenikov, družba ni čutila posebne potrebe po regulaciji tega področja. Ko pa so se sorazmerno hitro začele odkrivati vse koristne plati ionizirajočega sevanja in se je uporaba virov sevanja začela širiti, je bilo zaradi nevarnosti, ki jih nepravilna uporaba virov sevanja prinaša, potrebno razvijati tudi sistem varstva pred sevanji ter z njim povezano pravno urejanje področja.
Ne glede na zgoraj navedeno velja kot zanimivost omeniti, da je bil prvi predpis na svetu na tem področju izdan presenetljivo zgodaj, le nekaj let po odkritju radioaktivnosti, gre pa za Ukaz o pogojih za dovolitev radiografije in radioterapije iz leta 1899 (mag. M. Trampuž, Varstvo okolja pred ionizirajočimi sevanji, Zbirka zveznih predpisov Jugoslavije, Ljubljana, 1989, str. 12). Še bolj zanimivo je, da je bil predpis izdan v Avstro-Ogrski, katere del je bila tedaj tudi Slovenija.
O kasnejših predpisih na področju varstva pred sevanji v času pred in med obema svetovnima vojnama na našem ozemlju podatkov nimamo. Na Upravi RS za jedrsko varnost pa so uspeli iz različnih arhivov pridobiti veliko večino predpisov s tega področja od konca druge svetovne vojne dalje. Gre za predpise nekdanje Jugoslavije (tako zvezni kot republiški predpisi), ki so sledili potrebam tedanjega časa (v začetku je bilo normirano zgolj področje varstva pred sevanji, kasneje, z izgradnjo jedrske elektrarne v Krškem pa tudi področje jedrske varnosti) ter mednarodnim pogodbam, priporočilom in standardom, ki so bili vselej bistvenega pomena za pravno urejanje področja varstva pred sevanji in jedrske varnosti.
Zbiratelja sta uspela skoraj v celoti pridobiti predpise, ki so na naših tleh od konca druge svetovne vojne dalje urejali področje sevalne in jedrske varnosti. Spletna stran, kjer so vsi ti nekdanji predpisi zbrani, je urejena kronološko, glede na veljavnost temeljnih aktov, ki so v določnem obdobju oblikovali pravila na tem področju.