Pol stoletja nemško ruskega plinskega razmerja

Mineva pol stoletja rusko nemškega sodelovanja na področju zemeljskega plina, ki je bilo v začetku vklenjeno tudi v plinsko nepropustno železno zaveso in hkrati obojestranska diplomatska iskanja razpok v njej, da bi plinske molekule le stekle skozi njo. Popuščajoča zavesa, ki je postajala vse bolj porozna ter je padla še pred Berlinskim zidom, je večen, aksiomatični primer, da je sodelovanje bilo in bo nujno. Soodvisnost je pravzaprav usojena in nujna ter prehaja iz minulih obdobij v obdobja, ko želimo biti ogljično nevtralni.
Precej neopazno mineva petdeset let od podpisa prve pogodbe o dobavi zemeljskega plina iz Sovjetske zveze Zvezni republiki Nemčiji. Na osnovi februarja 1970 v Essnu podpisane pogodbe, je začel zemeljski plin pritekati v Nemčijo že leta 1973. Kupec plina je bilo nemško energetsko plinsko podjetje Ruhrgas, ki je leta 2016 postalo del Uniperja.
Za Gazprom je sedaj nemški plinski trg med najpomembnejšimi. Na nemškem plinskem trgu pa je prav ruski plin prevladujoč. Ob podpisu takratne pogodbe, ki so jo imenovali »Pogodba stoletja - cevi za plin«, so se dogovorili o dolgoročnih dobavah količine 52,5 milijarde kubičnih metrov plina za obdobje dveh desetletij oziroma letnih količinah treh milijard kubičnih metrov plina. Ta dvajsetletna količina je sedaj zgolj merilo za sodelovanje rusko nemške strani na letni ravni. Jasno je, da je takrat podpisani sporazum osnova sodelovanja tudi danes. Pa ne samo na področju zemeljskega plina. Analiza rusko nemških odnosov kaže, da je bil zemeljski plin osnova za vrsto sodelovanj, med katerimi so nekatera ne samo geopolitična, ampak so tudi visoko tehnično-tehnološka.
Bistveno za zagon sodelovanja med Zvezno republiko Nemčije ter Sovjetsko zvezo v času »hladne vojne« in to prav v času ruske vojaške intervencije na Češkoslovaškem avgusta leta 1968, je predlog ruskega ministra za zunanje zadeve Andreja Gromika v maju leta 1969. Njegov inovativen, pragmatičen model détente - popuščanja je bil zamenjava ruskega plina za nemške cevi. Pravzaprav ni šlo samo za jeklo in cevi velikega premera, ampak je to sodelovanje v okvirjih novega modela odprlo vrata intenzivnemu sodelovanju na vseh tehnoloških in energetskih področjih, kar obsega tudi jedrsko tehnologijo za energetiko.
Na področju zemeljskega plina se je sodelovanje nemških in ruskih podjetij prilagajalo globalnim razmeram vzhod – zahod, seveda pa tudi zahtevam zakonodaje Unije ter s tem zahtevam notranjega energetskega trga. Ogromno politične volje, znanja in naporov je bilo potrebno za oblikovanje modelov sodelovanja, ki sprva niso bili verjetni ter so bili ocenjeni za nemogoče. Pogosto so ta sodelovanja dosegala rob tistega, kar je še možno izpeljati. Sedaj zajema rusko nemško plinsko sodelovanje celotno plinsko verigo od proizvodnje plina v Rusiji do trženja pri nemških končnih potrošnikih.
Če govorimo o rusko nemških aktivnostih, je spodnji kratek in jedrnat pregled teh dovolj zgovoren v prid bogatemu in poglobljenemu sodelovanju:
• Že v letu 1972 je bil v okviru sklenjene pogodbe podpisan nov dogovor o dobavah zemeljskega plina, kar je bilo obnovljeno še leta 1974 in 1979.
• V jeseni 1973 se je začela dobava plina, Ruhrgas je bil dobavitelj, prejemnik pa Verbundnetz Gas.
• Sredi leta 1974 je bil podpisan Orengburški dogovor. Dokument je določil sodelovanje nemških strokovnjakov in podjetij pri razvoju Orenburgskoye plinskega polja in izgradnji prenosnega plinovoda Soyuz od Orenburga do zahodne sovjetske državne meje.
• Konec leta 1981 sta Soyuzgazexport (sedaj Gazprom Export) in Ruhrgas podpisala četrto pogodbo za dodatnih 8 milijard kubičnih metrov plina na leto za obdobje od 1984 do 2008.
• V začetku leta 1986 sta Sovjetska zveza in Zvezna republika Nemčija začeli izvajati dogovor o sodelovanju pri razvoju Yamburgskoye plinskega polja in prenosnega plinovoda do zahodne meje Sovjetske zveze. Verbundnetz Gas je dobival plin v zameno za vlaganje v infrastrukturo vse do leta 1989, ob tem so uporabili cevi in drugo opremo za izgradnjo iz Nemške demokratične republike.
• Konec leta 1990 sta Gazprom in Wintershall podpisala dogovor o skupnem podjetju za prodajo, posredovanje in shranjevanje zemeljskega plina v več evropskih državah.
• V avgustu leta 1993 sta Gazprom in Wintershall zaključila izgradnjo 313 km dolgega plinovoda STEGAL na nemškem, dva meseca pozneje sta končala gradnjo 702 kilometrskega plinovoda MIDAL. Oba tvorita MIDAL-STEGAL sistem, ki omogoča Gazpromu neposreden dostop do nemškega plinskega trga. Gazromovo in Wintershallovo skupno podjetje WINGAS je na ta način doseglo tudi kupce v Belgiji, Franciji, Združenem kraljestvu, na Nizozemskem, v Avstriji, Češki republiki in na Danskem. Ob tem so se nemška tehnološka podjetja vključila v razvoj in izgradnjo vseh plinskih sistemov.
• Konec leta 1998 sta Gazprom in Wintershall začela z obratovanjem 236 kilometrov dolgega prenosnega sistema WEDAL na Nemškem, katerega namen je dobava plina Belgiji ter naprej Združenemu kraljestvu. Konec istega leta sta se Gazprom in Ruhrgas dogovorita za podaljšanje dobavnih pogodb do leta 2020 ter o deležu nemških energetskih podjetij v Gazpromu.
• Sredi leta 1999 je WINGAS obnovil podzemno skladišče plina Rehden, ki je z zmogljivostjo 4,2 milijarde kubičnih metrov največje v zahodni Evropi. Konec leta Gazprom in Wintershall zaključita izgradnjo 338 kilometrskega prenosnega projekta JAGAL na nemškem, ki povezuje plinovod STEGAL s prenosnim sistemom Yamal – Europe.
• V začetku leta 2001 sta Gazprom in E.ON Gastransport podpisala dolgoročno pogodbo o prenosu zemeljskega plina prek Nemčije v smeri Nizozemske in Belgije ter niz kratkoročnih pogodb.
• Sredi leta 2003 sta Gazprom in Wintershall razvila tehnološko zahteven projekt izkoriščanja težko dostopnih nahajališč plina v geoloških formacijah Achimov na področju Urengoyskoye plinskega polja. V tem letu sta Gazprom in WINGAS podpisala dolgoročno pogodbo o prodaji zemeljskega plina v Združenem kraljestvu do leta 2028.
• V maju leta 2005 so Gazprom, RAG in WINGAS podpisali pogodbo o izgradnji podzemnega skladišča Haidach v Avstriji z zmogljivostjo 2,8 milijard kubičnih metrov, kar je drugo največje skladišče v srednji Evropi.
• Dne 8. septembra leta 2005 podpišejo Gazprom, BASF (Wintershall) in E.ON dogovor o gradnji plinovoda Severni tok, ki predstavlja novo dobavno pot ruskega plina v Evropo po Baltskem morju.
• V letu 2005 je podpisanih tudi vrsta menjalnih pogodb o lastništvu: Gazprom in BASF / Wintershall podpišeta dogovor o menjavi lastniških deležev na področju proizvodnje plina in trgovanju. Glede na dokumente, se lastniški delež v WINGAS-u poveča z 35 na skoraj 50 odstotkov. BASF / Wintershall pridobi 25-odstotni manjši del Severneftegazproma, ki je vključen v Yuzhno-Russkoye plinsko polje. To je bil prvi skupni projekt dveh mednarodnih partnerjev, ki je zajemal vertikalno povezanost od proizvodnje do prodaje plina.
• Avgusta leta 2005 podaljšata Gazprom in E.ON Ruhrgas pogodbe štirih največjih pogodb o dobavi plina do leta 2035.
• Konec leta 2007 začne obratovati skupni projekt Yuzhno-Russkoye plinsko polje.
• Konec tega leta sta Gazprom and E.ON podpisala menjalno pogodbo. Skladno s tem je bilo leta 2009 ustanovljeno skupno podjetje E.ON-a in Gazproma za razvoj Yuzhno-Russkoye naftno plinskega polja. Gazprom pridobi popoln nadzor nad Gerosgazom.
• V letu 2009 Gazprom in Verbundnetz Gas vzpostavita konzorcij za izgradnjo podzemnega skladišča plina Katharina na Nemškem.
• Aprila 2010 se začne izgradnja Severnega toka. Wintershall in E.ON Ruhrgas imata v projektu vsak po 15,5-odstotni delež v družbi Nord Stream AG.
• V septembru leta 2011 je bil podpisan dogovor delničarjev za prenos plina po južni trasi, trasi Južnega toka na področju Črnega morja. Wintershall je 15-odstotni ključni deležnik.
• Novembra leta 2011 začne komercialno obratovati prva veja Severnega toka.
• Oktobra leta 2012 začne obratovati druga veja Severnega toka. Letna zmogljivost prenosa se poveča na 55 milijard kubičnih metrov na leto. Ob tem delničarji Severnega toka sklenejo, da je investicija v tretjo in četrto vejo Severnega toka gospodarna in tehnično izvedljiva.
• December leta 2012 začne izgradnja projekta Južni tok.
Rusko nemško plinsko sodelovanje lahko opišemo kot troobdobno. Prvo obdobje je bilo iskanje možnosti sodelovanja v pogojih globalne delitve sveta in razmerah železne zavese. Drugo obdobje je bilo čas krepitve sodelovanja, tretje obdobje pa je bilo čas iskanja modelov sodelovanja, ki so izpolnjevali določila notranjega energetskega trga.
V tem obdobju so nemške energetske družbe doživljale boleča preoblikovanja iz vertikalno integriranih ustrojev. Morala so razdruževati svoje dejavnosti, ali jih izločiti zaradi zahtevane lastninske ločitve oziroma zadostitve kriterijem konkurenčnosti, prevladujočega položaja ter preglednosti, vse v dobrobit evropskega energetskega trga. V teh procesih pa so morale nemške energetske družbe še iskati in najti ustrezne modele sodelovanja z ruskim monopolistom Gazpromom. Ob tem zaznamo njihovo trdoživosti in predvidljivost, saj so svoje izločene dejavnosti okrepile tudi z vodilnimi tehnologijami obnovljivih virov energije in učinkovite rabe energije.
Zaradi nepopustljivih zahtev evropske zakonodaje razbijanja monopolov in še geopolitičnih razmer, je moral tudi Gazprom spremeniti svojo strategijo. Gospodarske in finančne sankcije ter omejitve so ga prisilile, da je svoje delovanje usmeril na vzhod, kjer je bil tudi lažji dostop do denarnih tokov potrebnih za energetske projekte.
Evropska strategija brezogljične oziroma ogljično nevtralne družbe je znova izziv za nemško rusko plinsko industrijo, v katero se je vključil tudi Rosatom. Začeto intenzivno sodelovanje na področju vodika, ki temelji tudi na pomanjkanju energije v Evropi za njegovo pridobivanje, naj bi že v nekaj letih dalo konkretne rezultate.

Dr. Franc Žlahtič, član SE SAZU in EASAC

893

Tags: zemeljski plin Severni tok

Novice

Pol stoletja nemško ruskega plinskega razmerja