Rast evropskih vetrnih zmogljivosti v naslednjih petih letih negotova

Do konca leta 2020 morajo evropske države uresničiti zadane cilje za obnovljivo energijo do leta 2020 in bodo začele izvajati NEPN do leta 2030 v smeri uresničitve cilja 32-odstotnega deleža obnovljivih virov energije. Vetrna energija bo v tem obdobju imela ključno vlogo, saj bo mnogim evropskim državam omogočila, da na stroškovno učinkovit način nadaljujejo z dekarbonizacijo in preoblikovanjem svojih elektroenergetskih sistemov.

Če bodo vlade pripravile jasne in ambiciozne nacionalne energetske in podnebne načrte (NEPN) in olajšale, predvsem pa pospešile, pridobivanje dovoljenj za gradnjo vetrnih elektrarn ter še naprej vlagale v nove omrežne zmogljivosti, bi se lahko evropske vetrne zmogljivosti do leta 2023 povečale za 88 GW na 277 GW. Kar pa je po mnenju organizacije WindEurope zelo pod vprašajem. V primeru neambicioznih NEPN in nadaljnjih težav pri pridobijo potrebnih dovoljenj, bo inštaliranih precej manj vetrnih zmogljivosti, in sicer le 67 GW.

Če bi države bistveno izboljšale postopek pridobivanja dovoljenj in postavile zelo ambiciozne cilje NEPN, bi v Evropi v naslednjih petih letih lahko inštalirali za 112 GW novih zmogljivosti. To pomeni, da bi nove vetrne zmogljivosti do leta 2023 letno znašale med 13 in 22 GW. Ta negotovost predstavlja močan pritisk na oskrbovalno verigo in lahko vpliva na znatno znižanje stroškov, doseženo v zadnjih letih.

V vseh obravnavanih scenarijih bo več kot tri četrtine novih naprav postavljenih na kopnem, kjer trenutno vodilno vlogo igrajo Španija, Švedska in Norveška. Na drugi strani pa Nemčija letos namešča bistveno manj elektrarn kot v preteklosti, glede na nedavne politične odločitve pa tudi obeti za celotno obdobje ostajajo negotovi. V organizaciji WindEurope pričakujejo, da bo nepretrgano rast vetrnih zmogljivosti na kopnem še naprej beležila Francija. Poleg tega pričakujejo, da bo Združeno kraljestvo v naslednjih petih letih prispevalo za 35 odstotkov rasti na področju vetrnih elektrarn na morju, sledili pa mu bosta Nizozemska in Nemčija.

V naslednjih petih letih se bo nekaterim vetrnim objektom (za 22 GW) iztekla življenjska doba (20 let). Pri večini se bo življenjsko dobo podaljšalo, za 2 GW starih zmogljivosti se bo nadomestilo z novimi, še za 2 GW objektov pa bo šlo v razgradnjo.

Kot je dejal generalni direktor WindEurope Giles Dickson, bi morala izraba vetrne energije, če upoštevamo zanimanje za podnebne spremembe in dejstvo, da je veter najcenejši od nove proizvodnje električne energije, beležiti strmo rast. A je čutiti precejšnjo negotovost, kako obsežno rast lahko pričakujemo v naslednjih petih letih. V mnogih državah je vse težje pridobiti dovoljenje za nove objekte. Omrežja in energetski trgi še vedno ne delujejo, kot bi morali, mnoge vlade pa se preprosto še niso odločile, koliko novih vetrnih elektrarn bi radi imeli in kako jih bodo postavili. Nacionalni energetski in podnebni načrti za leto 2030 bodo tako ključnega pomena za jasnost in izboljšave na vseh teh področjih. Če ne bodo ambiciozni, ne bomo dosegli 32-odstotnega cilja obnovljivih virov, kaj šele višjih ciljev.

Na tem mestu so ogrožena tudi delovna mesta. V evropski vetrni industriji je zaposlenih več kot 300 tisoč ljudi, vendar je samo v Nemčiji v zadnjih štirih letih delo izgubilo 35 tisoč ljudi, kar je predvsem posledica političnih vprašanj. Po besedah Gilesa Dicksona mora Evropski zeleni dogovor vključevati jasno industrijsko politiko za evropsko nizkoogljično industrijo, podpirati zgodbe o uspehu, zagotavljati trgovanje s tujino in spodbujati inovacije, s čimer bo Evropa še naprej ostala konkurenčna.