Rešitev je zgolj gigantsko zmanjšanje emisij

Veliko nagrado lanskega slovenskega knjižnega sejma je prejela knjiga Plan B avtorja Boštjana Videmška s fotografijami Matjaža Krivica. Oba sta se odpravila na pot okoli sveta v iskanju odgovorov na podnebno krizo.

Avtorja sta obiskala več skupnosti, mest, otokov, držav, ki se uspešno spopadajo s podnebnimi spremembami, ter jih opisala in fotografsko zabeležila. Nekaj teh primerov je verjetno pri nas komajda znanih, na primer Norveška, kjer se odvijata črpanje ogljikovega dioksida iz izpustov velikih industrijskih obratov in njihovo shranjevanje v geoloških jamah Severnega morja, pa Švica, kjer gre za črpanje ogljikovega dioksida neposredno iz ozračja, na Islandiji izkoriščajo geotermalno, vetrno in sončno energijo, grški otok Tilos je najboljši primer energetsko samooskrbnega območja, na škotskih Orkneyjskih otokih že vrsto let razvijajo tehnologijo, s katero bi bilo mogoče zajeti morsko energijo – valovanje in plimovanje. V drugem delu knjige sta raziskala še industrijo litija. Gre torej za vsebine, ki se posredno dotikajo tudi energetskih tem.

Kako vas lahko predstavim našim bralcem?

V resnici nisem nič drugega kot novinar in nič drugega ne želim biti. Vse drugo, kar počnem, je povezano s pisanjem, od knjig do gledaliških iger, sodelovanja z mladimi voditelji Evrope in različnimi okoljskimi organizacijami. Jeseni bo minilo 30 let od trenutka, ko sem začel živeti od novinarskega dela, kar se mi zdi – glede na to, da se ne počutim pretirano starega – neverjetna številka. Ta čas je minil v izrazitem pospešku. V bistvu se mi večkrat zgodi to, kar se dogaja večini mojih novinarskih kolegic in kolegov, da mi preprosto zmanjka časa, da bi reflektiral doživeto, videno, občuteno, ker so vsaj glede na mojo novinarsko pot in dolgoletno poročanje s kriznih žarišč vtisi tako močni, da je prebavni trakt preprosto prekratek, da bi lahko to prebavil. Potem pa vsi skupaj, ki delamo v tem poklicu, s tem živimo do konca svojih dni. To zveni zelo abstraktno, a kot se je zgodilo pred nekaj dnevi mojemu najboljšemu prijatelju, se lahko kadar koli zgodi tukaj in zdaj tudi meni, da te med opravljanjem dela ubijejo (gre za umor španskega novinarja Davida Berláina v Burkina Fasu, op. p.).
To je trenutek z izrazito agresivno samorefleksijo. Pogovarjava se na dan svetovne svobode medijev (3. 5., op. p.), v času, ko se ta oži globalno, regionalno in lokalno in ni bolj brutalne oblike napada na svobodo medijev, kot je umor novinarja, ker skuša povedati zgodbo javnosti, predstaviti resnico. Zdaj sem se kot novinar dokončno soočil z ultimativno posledico, ki jo lahko naše delo prinaša.

Imate električni avtomobil?

Z ženo imava zelo star avto, vendar sam ne vozim. Razmišljava o tem, da bi v naslednjih dveh letih kupila električnega, ampak je kognitivna disonanca ob tem zaenkrat v Sloveniji – govorim zelo lokalno – še izrazito prevelika. Ne bi imel pomislekov, če bi imela električni avto, ki bi ga poganjala elektrika, pridobljena iz OVE, ne pa iz Teša 6.

Po izidu knjige in njenem velikem odmevu vas je predsednik Pahor povabil za člana Stalnega posvetovalnega odbora za podnebno politiko. Kaj se tam dogaja?

To je dejansko še sedanjik, še ni preteklik. Ob povabilu sem imel strahovite pomisleke, ki jih še imam. Zdi se mi, da je kakršen koli stik s politiko, katero koli, v tem prostoru glede na raven komunikacije v bistvu korak prek higienskega minimuma, seveda navzdol. Ampak hkrati sem si to zadal kot nekak izstop iz cone udobja. Zdi se mi, da imam v zadnjih letih z nakopičenimi izkušnjami, znanjem, videnjem, vpogledom, v bistvu kot državljan, ne le kot novinar, tudi odgovornost za družbo, ne pa, da je v bistvu to iskanje nekega solidarnostnega odgovora na podnebna vprašanja, in da je pisanje novinarskih besedil in knjig včasih premalo, da bi to lahko prodrlo v jedro moči. To pri Pahorju ni politična vloga, to je izrazito posvetovalna vloga, zbrani smo z vseh vetrov. Zdi se mi, da je to kakovostna družba. Res pa je, če povem iskreno, da ti procesi za moj okus potekajo izrazito prepočasi. Časa za ovinkarjenje in filozofiranje ni več, treba je reagirati tukaj in zdaj. Če v zelo kratkem času ne bom videl dejanskega ukrepanja, se bom iz tega preprosto umaknil, ker je to skregano z mojim osebnim profesionalnim prepričanjem.

S fotografom sta potovala od Bolivije do Kitajske. Kako ste si lahko financirali potovanja, ki gotovo niso bila poceni?

V začetni fazi sem bil še zaposlen v Delu. Knjiga se v resnici kronološko začne v drugem delu. Zgodba potovanja litija v bolivijskih Andih do kitajskih tovarn električnih avtomobilov in proizvodnje Li-ionskih baterij je v bistvu vhod v to zgodbo. Na začetku nisva imela jasne ideje, glede na to, da sva bila s fotografom Matjažem Krivicem, soavtorjem knjige, prva, ki sva to zgodbo globalno gledano celostno naredila. Ker sva oba pred tem intenzivno sodelovala s tujimi časopisi in revijami, sva jim te vsebine ponudila in so bile na veliko presenečenje hitro in široko sprejete. Ogromen del svetovnih revij in časopisov je te zgodbe objavljal in jih seveda plačal, vse, kar sva dobila, pa sva vložila v nadaljevanje poti. Torej sva bila trajnostno oskrbljena (smeh), saj sva se sama financirala.

Kaj je po vaše ključna fronta današnjega časa?

Nesporno – v takem bolj holističnem smislu – spopad s posledicami podnebnih sprememb. To seveda ne pomeni, da ko slišim to vprašanje, povsod vidim solarne panele in vetrnice. Če parafriziram Matjaža Lenarčiča, tu vidim izrazito potrebo po spremembi sociološke in družbene paradigme. Pri tehnologiji praktično velikih dilem ni več, je bolj ali manj na voljo. Tudi indeksi inovacij v razvoju zelenih energij, recimo za leto 2020, kažejo, da jih je vedno manj, ker smo se očitno na eni točki že mogoče približali limitu, do kam se da z znanjem trenutno priti. Rezerve tehnologij so mnogo manjše kot v sociologiji. Tehnologija sama po sebi je res prazna školjka, ki lahko funkcionira v skupno javno dobro zgolj, če je napolnjena z etično podstatjo. Tega pa je, kot vidim, izrazito malo. Zato mogoče daje knjiga bralkam in bralcem na trenutke malo več optimističnega občutka, kot ga dejansko sam čutim. To razumem na dveh ravneh, prvo, potreba po optimizmu in boju s tesnobo v času pandemije. Tu vidim razlog, zakaj je knjiga uspela, čeprav sva bila oba z urednikom Samom Rugljem prepričana, da bo šla naravnost v kanto. Očitno je bil čas pravi in potreba po tovrstnih zgodbah velika. Druga raven pa je, da se bere, sprejema, razume celo na ravni metafore, kar je mogoče na ravni upanja, to pa v bistvu zelo hitro zaide v neke metafizične vode, kamor pa sam nočem, ker za vprašanja spopada s podnebno krizo potrebujemo izrazito otipljive rešitve.

Zaradi nenehnega razvoja, ki poganja današnji svet, so energetiki pod stalnim pritiskom iskanja novih proizvodnih virov za pridobivanje električne energije. Druga smer, ki se nakazuje, je zmanjšanje porabe. Kaj menite o tej dilemi?

Manj, manj mi je vsekakor bližje kot več, več. Toda to je tako neskončno lahko reči. Ne počutim se udobno, ko rečem, da je rešitev manj porabe, ker je to tako presneto samoumevno in v bistvu me je kar malo zabolelo, ko sem lani v prvih šestih do osmih tednih pandemije videl kup časopisnih in TV-naslovov, kako so se zmanjšale emisije, kako se narava obnavlja, kako je prvič po 50 letih iz New Dehlija in Katmanduja mogoče videti vršace zasneženih himalajskih vrhov in kako so se ribe vrnile v beneški kanal. To se mi zdi neumnost prvega razreda in dobesedno smrtno kolektivno nevarna iluzija, kajti že zelo hitro po koncu kratkotrajnega globalnega zamrznjenega gospodarstva so šle emisije na staro raven in bojim se, da bo v roku nekaj mesecev, ko se bodo, upam, stvari, povezane s pandemijo, umirile, sledila neka orgija nadkompenzacije. Močno dvomim, da smo se v času pandemije naučili kar koli, kar bi bilo zares koristnega v spopadu s podnebno krizo.

V tem kontekstu se mi zdi tudi pričakovati manj, manj namesto več, več precej utopično. To je vsekakor želja, zdi pa se mi, da živimo v neki diktaturi izbire. Vsega je že tako ali tako mnogo, predvsem pa smo uzurpirali tako veliko razpršenega fokusa v času pandemije, bi rekel globalnega trpljenja, pozabili na okolje, se osredotočili na svoje »uboštvo«, na bivanje med štirimi stenami, okolje pa je ostalo zunaj absolutno prve jakostne skupine globalnih regionalnih in lokalnih prioritet. So sicer neke različice, ki dajejo znake za možni optimizem. Recimo Evropa je, ironično z zelo konservativno komisarko krenila na pot zelene obnove. Ne glede na to, da sem honorarni ambasador EU podnebnega pakta, se mi zdi, da ima ta pakt izrazite pomanjkljivosti v tem, kajti ko govori manj, govori le o manj emisijah toplogrednih plinov, ne govori pa o manj porabe, manj takih ali drugačnih slabih navad, manj moči korporacij, o manj vsega. Govori le o več denarja in, če sva zelo iskrena, helikopterskega, praktično natisnjenega in vrženega državam članicam, ki na čelu s Slovenijo ne vejo točno, kaj bi počele z njim. Le nekako je treba opravičiti, da bo na silo, če ne drugače, zeleno. Pri ocenjevanju okoljskih projektov je veliko barvne slepote, še zlasti v domačem okolju, kjer smo s predsednikovim posvetovalnim odborom šli čez tri različice okoljskega načrta, in lahko ob tem rečem le, oh, uboga preproščina. Zdi se, da se glede prihodnosti podnebne krize sprejemajo politično nestrokovne odločitve, celo lobistične, korporativne.

Po drugi strani se mi zdi, da je ta spopad tako izrazito pomemben, tako ključen za vse nas, da si ne smemo privoščiti izbire, da si v tako kompleksni vojni ne smemo privoščiti privilegija izbire zaveznikov. Da bi morali biti vsi, tudi tisti najbolj odgovorni za okoljsko onesnaževanje v zadnjih desetletjih, povabljeni na oder oziroma za skupno mizo. Ker rešitev je le v gigantskem zmanjšanju emisij. Res gigantskih, in to predvsem tistih, ki ustvarjajo največje izpuste. Na ravni držav sta to Kitajska in ZDA, pri korporacijah gremo lahko po vrsti od tovarn aluminija in cementa do velikih proizvajalcev pijač, pa seveda kompletna linija industrije fosilnih goriv. Brez delovanja z omenjenimi preprosto ne bo šlo. Zdi se mi, da nastopa velik konflikt na mikro ravni, čutiti ga je mogoče tudi v Sloveniji, kjer posledice v okoljsko, geografsko in ekonomsko, socialno sorazmerno privilegiranem okolju, kot je naše, še niso zares brutalne. Vemo pa, da bodo. Potem pa si tako okoljevarstvene organizacije kot kdo drug lahko privošči luksuz izključevanja. Tu sem v konfliktu s svojimi okoljevarstvenimi prijatelji, ki se jim zdi na nek način greh sodelovati z velikimi, komunicirati s politiko. Ampak preprosto drugače ne bo šlo, težave so prevelike. Ne rešujemo drevesa, rešujemo gozd.

Katere dobre prakse, ki ste jih opisali v Planu B, bi bile primerne tudi za Slovenijo?

V Sloveniji ima sonce veliko prihodnost, še zlasti zaradi tega, ker se je v zadnjem času izrazito, skoraj neverjetno globalno pocenila proizvodnja iz OVE. Seveda bo počasi to dobilo tudi lokalno manifestacijo. Hkrati solarni paneli ne vsebujejo nič več ogljika in so veliko bolj okolju prijazni kot prejšnje generacije, so tudi bolj vzdržljivi in učinkoviti. Ob precejšnjih količinah degeneriranega ozemlja, ki je tako v javni kot zasebni lasti, in precejšnjih količinah avtocest, se mi zdi, da ima sončna energija pri nas precejšen potencial.

Če se vrneva korak, dva nazaj. Res je iluzorno pričakovati, da bo poraba energije padla. Nekatere napovedi pravijo, da se je takrat, ko bi mi morali uresničiti okoljske zahteve, poraba povečala za polovico. To so najbolj pesimistične napovedi, zvenijo pa zelo realistično, če jih daš v socio-ekonomski in demografski kontekst. Jutri, pojutrišnjem, bo prepozno, da bi se začeli pogovarjati od drugem bloku NEK. Ta pogovor bi moral teči že dve leti. Že jeseni leta 2019 je bil tedanji predsednik vlade v Krškem in je dal oziroma so dale politične strukture načelno zeleno luč za gradnjo JEK 2. O tem bi se morali pogovarjati. Ker smo bili še najbolj blizu zelenim strankam, najbolj nemški, mi je malo težko kimati jedrski opciji, pa vendarle, če bi imeli vprašanje jedrskih odpadkov urejeno, če bi bila zadeva v javnosti ustrezno skomunicirana in transparentna, bi imel pri tej opciji bistveno manj pomislekov kot pri vsakem podaljševanju obratovalnega dovoljenja za TEŠ 6 in česar koli drugega, kar nosi fosilni podpis. To je realpolitična izjava, da je mogoče treba razmisliti o drugem bloku, zlasti ker že dlje poteka spopad za to, kdo ga bo gradil, kdo bo dobavljal gorivo. Lobisti prihajajo. Spomnimo se nekdanje ameriške zunanje ministrice, ki je sem prišla v imenu Nata, v resnici pa je lobirala za Westinghouse. Tako da za tem stoji precej močna geopolitična zgodba in gre za dvojno tektoniko, ne le tisto, ki poteka v bližini nuklearke, še zlasti ob pričakovanem povečanju konflikta med Evropo in Rusijo ter morebitne energetske ogroženosti zaradi primanjkljajev zemeljskega plina.

Se vam potem zdi jedrska opcija za Slovenijo primerna?

Tisto, kar si res želim, je, da bi prevladali obnovljivi viri in da gradnja drugega bloka, prvemu se slej ali prej izteče rok trajanja, ne bi bila potrebna. Je pa to precej čustvena izjava, racionalna pa je, da ne verjamem, da se bo v prihodnje poraba energije zniževala. Žal bo verjetno potreben nek hibriden model, ki bo ob upoštevanju vseh varnostnih ukrepov združeval jedrsko opcijo in obnovljive vire energije.