Ribja steza Arto-Blanca je prva, ki zagotavlja ribam uspešen prehod

O tem smo se pogovarjali s Krešimirjem Kvaternikom, univ. dipl. inž. grad., direktorjem projektov v sektorju za gradbeništvo, arhitekturo in geodezijo. Kvaternik je v IBE zaposlen 39 let ter se od prvega dne ukvarja s projektiranjem hidroelektrarn in pripadajočih objektov ter drugih vodnih ureditev. Na tem delovnem mestu je 17 let.

Koliko izkušenj imate v IBE s projektiranjem prehodov za vodne organizme?

S tem smo se v IBE začeli ukvarjati na HE Arto-Blanca. Sicer je ena izmed prvih podobnih ureditev, ki smo jo projektirali v IBE, umetno drstišče ob HE Mavčiče, podobno pa je bilo izvedeno tudi ob HE Vrhovo.

Kako si razlagate, da smo z ribjimi stezami začeli tako pozno, če vemo, da ima zgodovina gradenj HE že pestro zgodovino?

Pri izgradnji HE Vrhovo in HE Boštanj je stroka, ki pokriva ribe, večinoma gre za Zavod za ribištvo, dala vedeti, da prehod za vodne organizme ni potreben. Je bilo pa na Vrhovem urejeno drstišče, pri Boštanju pa je bil namesto ribje steze narejen prehod na reki Mirni. Šele pri HE Arto-Blanca je ihtiološka stroka izrecno določila, da prehod mora biti. Tudi na HE Mavčiče je zgrajeno drstišče, ki nadomešča izgubljeni prehod čez elektrarno, tako da je tudi tam obveljalo, da ribja steza ni potrebna in da zadošča ureditev prostora za drstenje rib, ki bi drugače migrirale gorvodno.

Kakšni prehodi za vodne organizme na splošno obstajajo?

Značilnost tipa prehodov ob HE Arto-Blanca in Brežice je, da je sestavljen iz tehničnega dela, ki omogoča prehod ribam ob različnih gladinah v akumulacijskem bazenu. Drugi del prehoda je sonaraven in se poskuša čim bolj približati naravnim razmeram z ne prehitrim vodnim tokom, to je s takimi hidravličnimi pogoji, da ribe lažje plavajo proti toku ter premagajo višinsko razliko med zgornjo in spodnjo vodo.

Tip prehoda je predvsem odvisen od vrste rib, ki migrirajo. Za ribe hitrih voda so prehodi popolnoma drugačni, saj te ribe lažje premagajo višinsko razliko. Na nižinskih rekah mora biti konstrukcija drugačna, da omogoča prehod ribam, ki plavajo počasneje ter nimajo možnosti premagovanja velikih hitrosti in višin. Poznamo tudi vodne lestve in dvigala.

S kom sodelujete pri takem projektu?

Na prvem mestu so to strokovnjaki s področja ihtiologije z izkušnjami pri podobnih objektih. Na Arto-Blanca sta nam svetovala dr. Schmutz z Dunaja, ki je mednarodni strokovnjak s tega področja, in dr. Meta Povž. Sodelujemo še z Inštitutom za hidravlične raziskave, saj so določeni deli prehodov modelirani na fizičnem modelu. Načrtovanje takega objekta je večdisciplinarno, ni delo ene same stroke. Gre za panoge, kot so gradbeništvo, hidravlika, ihtiologija, biologija in krajinarstvo. Strokovnjaki z vseh teh področij sodelujejo pri načrtovanju takega objekta.

Kaj vse je treba upoštevati pri projektiranju teh prehodov?

Predvsem je pomembno, katerim ribam oziroma vodnim organizmom je prehod namenjen, saj je od tega odvisna zasnova objekta. Treba je določiti, katere vrste rib v vodotoku migrirajo, in jim omogočiti prehod mimo jezovne zgradbe. Vsaka vrsta ribe ima svoje plavalne sposobnosti, ki jim je treba prilagoditi pretok in hitrost vode. Treba je upoštevati tudi padec, ki ga je treba premagati, obseg nihanja gladin v reki in številne druge elemente, ki vplivajo na zasnovo.

Ali IBE sodeluje tudi pri izvedbi ribjih stez?

Prehodi morajo biti čim bolj podobni naravnim, naravo pa je težko modelirati in projektirati vnaprej. Zato je pomembno, da je projektant navzoč tudi pri izvedbi in na kraju samem daje napotke izvajalcu ter lahko tudi sproti predlaga kakšno izboljšavo ali prilagodi rešitev.

Kaj so ihtiološki monitoringi in čemu služijo?

Uspešnost sonaravnih ureditev je odvisna od veliko dejavnikov: zasnove, izvedbe, vzdrževanja, rekel bi tudi sreče. Učinkovitost prehodov se ugotavlja predvsem s spremljanjem vrst in števila rib, ki prehajajo skozi prehod. Na podlagi monitoringa se potem ugotavlja, ali je treba kaj popraviti in kako. Tak objekt je živa stvar – ni zaključen z dajanjem v uporabo, saj je treba v celotni življenjski dobi spremljati, kako funkcionira in ga po potrebi prilagajati. Na reki Mirni je, denimo, monitoring pokazal določene težave pri delovanju pragov in drstišč, ki jih zdaj odpravljajo.

Ali vam je znana praksa tovrstnih projektov iz drugih držav?

Pri projektiranju se zgledujemo po uspešni in tudi neuspešni praksi v tujini, da tako uporabimo pozitivne izkušnje in se izognemo napakam. Precej objektov smo tudi obiskali in pri tem v pogovorih s projektanti in vzdrževalci pridobili veliko koristnih informacij. Ob obisku prehoda na Dravi v Avstriji na začetku projektiranja prehoda na Arto-Blanca so nas med drugim seznanili tudi z nekaterimi napakami. Imeli smo srečo, marsikdo bi te napake skrival. S preučevanjem že izvedenih objektov se namreč lahko veliko naučimo.