Skrb za radioaktivne odpadke je neločljiv del energetskega sistema

S 15. junijem 2013 je za štiriletno mandatno obdobje funkcijo direktorja Agencije za radioaktivne odpadke (ARAO) prevzel dr. Tomaž Žagar. Univerzitetni diplomirani inženir fizike, ki je doktoriral s področja jedrske energetike, se je že v diplomi in doktoratu ukvarjal s problemi, povezanimi z odlaganjem radioaktivnih odpadkov, kar mu v novi vlogi pride še kako prav.

Podoktorsko se je Žagar izpopolnjeval na področju naprednih gorivskih jedrskih ciklov na Inštitutu za transuranske elemente Karlsruhe v Nemčiji. V ZDA je pridobil specialistična znanja s področja vodenja projektov v jedrski energetiki ter managerska znanja na IEDC Bled. Do sredine 2013 je bil zaposlen kot vodja službe za dovoljenja in analize v podjetju GEN energija. Je nosilec predmetov na domačih fakultetah, predava pa tudi na različnih strokovnih tečajih in mednarodnih delavnicah, kot npr. na Izobraževalnem centru za jedrsko tehnologijo ali Inštitutu za transuranske elemente v Karlsruheu.

Oglejte si VIDEO

Je slabe pol leta dovolj dolga doba, da ste se spoznali z dejavnostjo agencije, predvsem pa s problemi?

To je dovolj dolga doba, da sem se spoznal z vsemi dejavnostmi, izzive pa šele spoznavam. Glavni izziv je večja vpetost v delovanje vseh deležnikov na področju jedrske energetike. To je namreč zelo prepletena dejavnost, od Uprave RS za jedrsko varnost (URSJV), lokalnih skupnosti, ministrstev, energetike … En izziv je torej umeščenost v sistem, drugi pa je odlagališče. Pravimo, da imamo na ARAO dve glavni aktivnosti, skladiščenje in odlaganje radioaktivnih odpadkov, za obe potrebujemo infrastrukturo. Skladišče imamo, odlagališča pa še ne. Izziv je torej zgraditi potrebno infrastrukturo v fizičnem prostoru in organizacijski nadgradnji.

Koliko vas je na agenciji in kakšnih profilov? Nameravate v prihodnje strokovno in organizacijsko okrepiti kadrovski potencial ARAO?

Na Agenciji nas je 21 zaposlenih, od tega imata dve tretjini univerzitetno izobrazbo ali višjo. Smo različnih profilov: s področja fizike, kemije, geologije, gradbeništva, strojništva, biologije, … Takšna pestrost izobrazbenih profilov je potrebna, saj je ravnanje z radioaktivnimi odpadki interdisciplinarna dejavnost.

Varno odlaganje radioaktivnih odpadkov in izrabljenega jedrskega goriva odpadkov je neločljivi del dolgoročne uporabe jedrske energije. Kaj je poslanstvo Agencije za radioaktivne odpadke?

ARAO je nacionalna strokovna institucija za zagotavljanje dolgoročnih varnih rešitev za ravnanje z radioaktivnimi odpadki, ki nastajajo v Sloveniji. Načrtuje končno odlaganje radioaktivnih odpadkov, ki nastajajo med obratovanjem in ki bodo nastali ob razgradnji jedrske elektrarne, ter končno odlaganje radioaktivnih odpadkov, ki nastajajo v drugih dejavnostih. Poleg tega prevzema, izvaja predhodno pripravo in obdelavo ter skladišči radioaktivne odpadke, ki nastajajo v medicini, raziskovalni dejavnosti in industriji. Pooblaščena je tudi za prevzem dolgoročnega nadzora in vzdrževanja zaprtih odlagališč sevalnih in jedrskih materialov (rudarske in hidrometalurške jalovine). V osnovno poslanstvo sodi tudi načrtovanje in razvoj aktivnosti, ki so potrebne za končno odlaganje radioaktivnih odpadkov, s katerim poskrbimo, da so radioaktivne snovi ustrezno dolgo izolirane od okolja, da ne povzročajo negativnih vplivov na zdravje in okolje.

V okviru svojih nalog upravljamo Centralno skladišče radioaktivnih odpadkov, kjer prevzemamo, obdelujemo in shranjujemo vse radioaktivne odpadke iz države, ki ne izhajajo iz proizvodnje jedrske energije. (Poleg jedrske elektrarne Krško imamo v Sloveniji še jedrske in sevalne objekte: Raziskovalni reaktor TRIGA; Skladišče CSRAO in Rudnik urana Žirovski vrh v zapiranju). Smo nosilec investicije v odlagališče NSRAO (Odlagališče nizko in srednje radioaktivnih odpadkov), za katerega imamo potrjen državni prostorski načrt (DPN) v Vrbini pri Krškem.

Med ključne cilje in usmeritve agencije v prihodnosti ste si zadali stabilno financiranje. Kako ga nameravate doseči?

Delovanje agencije financirajo trije viri: Sklad za razgradnjo NEK, proračunska sredstva preko pristojnega Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (MzIP) in v manjšem delu lastni prihodki. Za stabilno financiranje je ključnega pomena potrditev programa dela ARAO s strani MzIP in sklenitev pogodbe s Skladom.

Kako se boste lotili realizacije izgradnje NSRAO? Kdaj je realno pričakovati izpolnitev tega cilja?

Sedaj potekajo priprave na investicijo, ki vključujejo končne geomehanske in geološke raziskave na lokaciji, pridobitev zemljišč, pripravo gradbene dokumentacije, pridobivanje dovoljenj za gradnjo, sodelovanje z deležniki. Končane naj bi bile v 2016. V letih 2017 do 2019 je predvidena gradnja, 2020 pa poskusno obratovanje. Tu se lahko glede na DPN začne optimizacija, ki jo bomo izvedli po funkcionalni analizi. S to analizo določimo, kakšna oblika silosa bo najbolj funkcionalna glede na količino odpadkov. Načrtujemo modularen način odlaganja z enim ali dvema silosoma s faznim obratovanjem, kar pomeni, da se silos polni v določenem času, saj se zabojniki prej pripravijo. Ko bomo odpadke odložili, gre silos v mirovanje. Ko se spet naberejo, se spet polni. Tako se obratovanje z dvema krajšima obdobjema odlaganja optimizira z vidika stroškov, ugodno pa je tudi z vidika varnosti, saj odlagališče ni odprto daljše obdobje. Drugo obratovanje je tako predvideno proti koncu življenjske dobe NEK po letu 2060. Predvideno, pravim, kajti težko je natančno napovedati, kakšni bodo scenariji v prihodnjih desetletjih. Jedrska tehnologija je namreč mlada veda z veliko možnostmi za razvoj in danes reči, kako bomo delali v letu 2060, je neracionalno.

Prepričan pa sem, da je potrebno v skladu z meddržavnim sporazumom s Hrvaško o upravljanju NEK, raziskati možnosti za skupno rešitev. Odgovore glede sodelovanja je potrebno iskati tako v okviru mednarodnih konvencij kot v meddržavni pogodbi in domači zakonodaji. Nujno je tudi dobro sodelovanje z lokalno skupnostjo in državo.

Na kakšen način se agencija ukvarja z visoko radioaktivnimi odpadki?

ARAO načrtuje dolgoročno varno ravnanje z vsemi radioaktivnimi odpadki, ki nastajajo v Sloveniji, tudi z visokoradioaktivnimi. Osebno sem prepričan, da izrabljeno jedrsko gorivo ni odpadek, saj so v njem le štirje odstotki odpadkov, 96 odstotkov pa je še uporabnega goriva. To je surovina prihodnosti, potencialno gorivo za nove elektrarne. Ker je predelava izrabljenega goriva sedaj še zelo draga, je za obdobje do časa, ko bodo stroški predelave sprejemljivi, postopki pa utečni, treba poiskati neko vmesno rešitev: ali suho skladiščenje ali vmesno predelavo in potem skladiščenje ločenih odpadkov in potencialnega goriva ali drug tip skladiščenja in potem odlaganje. Smotrno se mi zdi slediti primerom dobre prakse iz podobnih programov v tujini. Na Nizozemskem na primer, ki ima prav tako samo eno jedrsko elektrarno kot Slovenija, ločijo uran ter plutonij in visoko radioaktivne odpadke in te začasno skladiščijo za 300 let, gorivo pa so v obliki novih gorivnih elementov prodali. Trg za jedrske gorivne materiale je odprt, potreben pa je bilateralen dogovor med državami. Mislim, da se bo ta trg znotraj EU še poenotil. Eden od scenarijev za Slovenijo je predelava in uporaba na domačem ali mednarodnih trgih.

Vladimir Habjan

Nadaljevanje članka boste lahko prebrali v decembrski številki Našega stika