Slovenijo si brez nove nuklearke težko predstavljam

Današnje razmere na trgu energije vsem novogradnjam, ki niso subvencionirane, niso naklonjene, kar seveda velja tudi za področje jedrske energije. Pesimistično stanje, ki vlada predvsem v Evropi in severni Ameriki, izboljšuje močan razvoj v Koreji, Rusiji in na Kitajskem.

O ključnih izzivih jedrske energetike danes in jutri smo se pogovarjali z dr. Leonom Cizljem, vodjem Odseka za reaktorsko tehniko Instituta Jožef Stefan. Dr. Cizelj je predsednik upravnega odbora ENEN (European Nuclear Education Network), ki na področju jedrske energije združuje več kot 60 evropskih univerz, raziskovalnih inštitutov in podjetij. Intenzivno sodeluje tudi pri organizaciji največje globalne konference o jedrskem inženirstvo ICONE (International Conference on Nuclear Engineering), kjer obravnavajo inovativnost, regionalno in globalno povezovanje, tako da so mu sodobni trendi na področju jedrske energije še kako znani.

Nam lahko poveste, kakšni so trenutni poslovni vidiki aktualnih dogajanj v jedrski energetiki z ozirom na nedavni bankrot družbe Westinghouse?

Za marsikoga je bil stečaj družbe Westinghouse veliko presenečenje. A morda niti ni bil tako zelo nepričakovan. Treba je vedeti, da je jedrska energetika del trgov z energijo in da so trgi v zahodni Evropi in severni Ameriki razmeroma nasičeni s poceni energijo. Tako tudi že amortizirane jedrske elektrarne ne morejo več delati z dobičkom. Stanje ni povsem novo, to se dogaja že nekaj let. Začelo se je v 80-ih letih prejšnjega stoletja z močnim upadom investiranja v jedrske elektrarne. Najprej je bilo treba večino proizvodnje prenesti ven iz območja EU in severne Amerike, recimo na dosti cenejšo Kitajsko. Danes so edini proizvajalci jedrskih elektrarn, ki še dobro funkcionirajo, Korejci, Kitajci in Rusi. Francoski Arevi je lani pomoč ponudil francoski upravljalec elektrarn EDF, ki je v državni lasti, da bodo lahko dokončali elektrarne v gradnji. Podobno se je zgodilo Westinghousu, le da jih njihov večinski lastnik Toshiba, ki ima težave tudi na drugih poslovnih področjih, ni mogel izvleči in so morali razglasiti stečaj. Družba Westinghouse je od 80-ih let, torej skoraj pol stoletja, iskala svojo strategijo. Sicer so dočakali novogradnje, gradijo štiri enote v ZDA in štiri na Kitajskem. V ZDA so se stvari žal zelo zapletle. Eden od dobaviteljev opreme (Chicago Bridge and Iron, CB&I) je zaradi pomanjkanja izkušenj imel zelo resne težave z dobavami. Dogajale so se tragikomične situacije, tudi na sodiščih, kjer pa v nekaj letih niso dosegli nobenega napredka. Westinghouse je zadevo nazadnje uredil tako, da je podjetje CB&I kupil, po tem pa so jih nagnali z gradbišča in najeli druge. Takšna akcija seveda ni bila poceni in se jim na koncu žal ni izšlo. Če strnem: današnje razmere na trgu energije praktično nobenim novogradnjam, ki niso subvencionirane, ne dajejo prostora. V takih razmerah dobavitelji opreme in načrtovalci novih tipov elektrarn enostavno ne morejo več preživeti. Takšno stanje se je najverjetneje začelo pred desetletji z močno zmanjšanimi vložki v razvoj, to je bilo vsaj v jedrski energetiki očitno. Tovrstne razmere na energetskih trgih in poslovne prakse, ki jih pomagajo soustvarjati, je novinar ameriške revije Jamec Conca v svojem komentarju ob stečaju družbe Westinghouse razglasil za nekompetentne.

Se lahko iz takšnih nekompetentnih poslovnih praks kaj naučimo? Lahko to kakorkoli vpliva na Slovenijo z vidika možnosti izgradnje JEK2?

Najprej, na planetu so še vedno zelo živahni dobavitelji jedrskih elektrarn z zelo dobrimi referencami in izkušnjami. Potem je prav, da se spomnimo, da želja po »hitreje, bolje in ceneje« ni nova in da imamo s takšnimi poslovnimi modeli že zelo veliko – predvsem slabih izkušenj. Med drugimi je ta slogan uporabila ameriška NASA pri svojem programu vesoljskih čolničkov. Praktična uporaba pa je zamrla po nesrečah s čolničkoma Challenger in Discovery. Za Slovenske razmere utegne biti zelo pomemben razmislek o tveganjih, ki jih lahko prinese stečaj strateškega dobavitelja opreme in storitev. Čeprav smo danes verjetno že navajeni na možnost, da med gradnjo stanovanjske hiše bankrotira gradbeno podjetje, bi bil po mojem mnenju stečaj dobavitelja (jedrske) elektrarne še vedno izjemno presenečenje. No, sedaj je jasno, da gre za realna tveganja. Kompleksnost trga, ki narašča ves čas, zmanjšuje prostor za razvoj in preživetje dobaviteljem, kar pa seveda povečuje odgovornost in pritisk na investitorje in upravljalce elektrarn. Uspešni investitorji in upravljalci elektrarn bodo torej morali poseči po novih orodjih in znanjih za uspešno obvladovanje teh tveganj. Poenostavljeno rečeno, bistveno bolj kot doslej se bodo morali zanesti na lokalno dosegljiva znanja in storitve. Pri starejših elektrarnah, ki že obratujejo, so tovrstna tveganja nekoliko manjša. Omejena so predvsem na nekatere informacije, ki jih je o svojem produktu imel Westinghouse, a jih v NEK morda nimajo. Kakšen bo dostop do teh podatkov, bomo šele videli. Vsekakor pa govorimo o podatkih, ki se jih da s primernim vložkom dobiti tudi iz drugih virov, če bo potrebno.

Kaj se lahko od tehnično in organizacijsko zelo kompleksne jedrske energetike naučijo snovalci in podporniki vedno bolj kompleksnih »pametnih omrežij in mest«?

Po mojem gre v prvi vrsti za razmeroma zelo podobna pričakovanja. Od jedrske elektrarne pričakujemo, da praktično v vseh mogočih razmerah deluje varno. Podobno pričakujemo od omrežij. Izkušnje zadnjih 50 let v obeh primerih opravičujejo naša pričakovanja. Pri jedrskih elektrarnah je posledica takih pričakovanj zelo velika tehnična kompleksnost. Tudi omrežja so kompleksna in utegnejo s pridevnikom pametna (smart) postati še dosti bolj kompleksna. Tehnična kompleksnost utegne pametnim omrežjem s sabo prinesti podobne izzive, kot jih je jedrski energetiki. Naj omenim le najpomembnejšega. Za delovanje kompleksnih sistemov v praktično vseh razmerah potrebujete izjemno dobro usposobljene ljudi, ki so najprej izjemno tehnično specializirani, hkrati pa sposobni izjemno dobro komunicirati najprej med različnimi tehniškimi specialnostmi, nato pa tudi s splošno javnostjo v svoji okolici. To jedrski energetiki ni najbolje uspelo: danes imamo odlične ljudi, odlično industrijo in odlično opremo, ki odlično dela, vendar javnost tega dostikrat enostavno ne verjame. Tudi pametne tehnologije utegnejo pasti v podobno zanko in dati prednost hvalospevom tehnologij in ne ljudem. Nedavno me je zbodel naslov časopisnega prispevka, ki pravi, da bo v letu 2017 14 odstotkov gospodinjstev pametnih. Ali to pomeni, da bo velika večina, torej 86 odstotkov gospodinjstev, torej tudi njihovih članov (!), nespametnih? To je v komunikacijskem smislu lahko zelo velika težava.

Kako vidite prihodnost jedrske energije v kombinaciji z obnovljivimi viri energije v luči zagotavljanja trajnostne oskrbe?

OVE so izjemno dragoceni, a dragocenost hkrati pomeni, da morebiti včasih njihovo obilnost precenjujemo in da utegnemo imeti v bodočnosti težave, če bomo prehitro šli povsem na OVE. Tak prehod vsekakor zahteva tehnologije in naprave, ki jih danes še nimamo. Če jih nimamo, jih moramo razviti. A žal pri tej zgodbi ne vidim velikega spodbujanja raziskav in razvoja, ki bi do teh prebojev in novih naprav lahko pripeljala; prej nasprotno. Mogoče je ključno vprašanje za družbo, za odločevalce, kaj pravzaprav želimo doseči. Če nas skrbijo podnebne spremembe, potem je edina rešitev v nekaj deset letih preiti na povsem brezogljične vire. Če je to cilj, je z današnjega vidika to možno doseči le s kombinacijo hidroenergije z jedrsko energijo in OVE. Vsa fosilna goriva v tej kombinaciji, tudi plin, zaradi produkcije ogljikovega dioksida, ki dela težave s toplo gredo, izpadejo. Če pa je cilj kaj drugega, potem so kakšne druge strategije, ki žal danes prevladujejo, tudi mogoče. S tem v zvezi rad omenim naslednje. Robert Stone, avtor dokumentarca Pandorina obljuba o jedrski energiji, pravi, da se ne moremo hkrati boriti proti podnebnim spremembam in jedrski energiji. Vsekakor so OVE izredno dragocen vir, ki pa zahteva velike vložke, ne le v subvencije za proizvodnjo, pač pa predvsem v raziskave in razvoj novih tehnologij.

Kako kot jedrski strokovnjak ocenjujete možnosti za izgradnjo drugega bloka JEK glede na aktualno stanje v Sloveniji in bližnji okolici?

V tem trenutku kot razmeroma majhne. Mislim, da bomo naslednjo večjo elektrarno gradili takrat, ko bomo praktično že v pomanjkanju električne energije. Tega danes ni, torej …

V čem vidite razloge za to?

Razlogi so povsem ekonomski. Danes je poceni oziroma subvencionirane energije dovolj, zato nima nobenega smisla graditi dodatnih proizvodnih zmogljivosti. To velja tudi za druge vire. Poglejmo, kaj se danes gradi: le tiste elektrarne, ki so tako ali drugače subvencionirane. Za današnjo porabo je torej poskrbljeno. Seveda pa se pojavi vprašanje, ki ga odločevalci v energetiki včasih nekoliko preveč podcenjujejo: kaj pa bomo čez 20 ali 30 let? Moj odgovor je: težko si predstavljam, da bomo čez 20 ali 30 let brez nove nuklearke imeli dovolj doma proizvedene in nizkoogljične elektrike.

Kaj pa tehnični in finančni vidiki, so lahko problematični?

Za novo JEK je treba zbrati med 5 in 10 milijardami evrov sredstev. Če pogledamo, kako se lotevamo drugega tira, ki je nekajkrat manjša investicija, to ne bo povsem enostaven zalogaj. Tehnično gledano? Nekoč sem vprašal kanadskega prijatelja, kako si predstavlja skrb za staranje opreme v elektrarnah, pri čemer pa precej manj skrbimo za staranje delovne sile, ob tem pa so pogosto ideje, da z zmanjšanjem kadrov prihranimo pri plačah. Pa mi je odgovoril: če boš spravil skupaj 5 milijard za novo nuklearko, boš lahko najel tuje strokovnjake, ki ti jo bodo pomagali postaviti. S stališča investitorja je takšna rešitev morebiti celo v redu, če se v današnjem globalnem svetu odrečemo opozorilu, ki ga je zdavnaj zapisal Nicholo Machiavelli: »Najemniki so nevarni«. Vprašanje je tudi, ali si bo država, ki mora gradnjo nadzirati in regulirati, takrat lahko privoščila najeti tuje strokovnjake ali pa bi bilo morda le bolje, da bi vsi skupaj pravočasno vzgojili svoje.

Kakšne izkušnje imate po enoletnem vodenju ENEN? Koliko lahko pridejo prav slovenski jedrski energetiki? Je težko glede na različne interese najti skupno strategijo?

Pravzaprav interesi niso zelo različni. ENEN, ki deluje s podporo Evropske komisije in Evropskega Sveta, je nastal kot odziv akademskih institucij na slabljenje izobraževanja v jedrski energetiki na prelomu tisočletja. Njen glavni motiv je spodbujati več in boljše izobraževanje in raziskave v jedrski energetiki, kar je tudi moja osnovna dejavnost doma. Vodenje takšne organizacije seveda pomeni veliko dela, še posebej, ker državna podpora povsod po Evropi precej usiha. Je pa to delo poplačano z veliko medsebojne podpore in sodelovanja med članicami združenja. ENEN mora ne glede na podporo z najvišje politične ravni v EU skrbeti tudi za financiranje, ki večinoma poteka z raziskovalnimi projekti evropske komisije. Zadnji tak projekt je ENEN+: attract, develop and retain new nucler talents. Projekt se ukvarja s pridobivanjem in zadrževanjem novih jedrskih talentov in predvideva podporo v višini milijona evrov za mobilnost študentov in različnih kategorij jedrskih strokovnjakov v različnih fazah kariere, ki bi si želeli izboljšati svoje znanje na različnih izobraževalnih inštitucijah. Z malo sreče bomo sredstva usmerili v mlajše kadre in poskusili pridobiti čim več novih kadrov, študentov tehnične ali naravoslovne stroke, ki bi jih zanimala jedrska energija. Na ta način bomo okrepili nabor kadrov za prihodnost. To so kadri, ki bodo v igri čez 10 ali 20 let.

Kakšno je stanje kadrov na področju jedrske energije v svetu in pri nas? Jih je dovolj, premalo ali preveč?

Odvisno je od tega, koga vprašate. Po mojem mnenju na kadrih vsekakor delamo premalo, predvsem na mladih. Treba je povedati, da so ključni kadri tisti v jedrskih elektrarnah, ki neposredno skrbijo tudi za jedrsko varnost. Potem pa v jedrskih državah potrebujemo še dva nujna segmenta. Eden je regulator, ki oblikuje predpise za varnost in nadzira njihovo izvajanje, to je v Sloveniji Uprava RS za jedrsko varnost. Drugi so lastne in od industrije neodvisne raziskave jedrske varnosti. Te omogočajo dostopanje do novih znanj in podpirajo visokošolsko izobraževanje. Vsi trije segmenti morajo biti primerno dolgoročno pokriti in imeti možnost preživeti in razvijate se vsaj naslednjih 10 ali 20 let. Jedrska elektrarna je namreč z nami celo stoletje. Ta situacija je v državah Evrope različna. Na eni strani Avstrija kot deklarirana protijedrska država za raziskave na področju jedrske fisije namenja najmanj pet milijonov evrov, na drugi strani Slovenija kot deklarirana jedrska država manj kot 1,5 milijona evrov na leto. V Sloveniji za vse raziskave na področju energetike namenjamo približno tri milijone letno, kar je zelo malo glede na dobrih 150 milijonov letnega vložka v subvencije za OVE in glede na približno 140 milijonov evrov javnih sredstev, ki so namenjeni financiranju vseh raziskav. Mladi in pametni ljudje te zadeve seveda opazijo in raje sledijo konjunkturnemu valu na področja, ki se jim zdijo najbolj zanimiva in perspektivna. Skratka, v Evropi se vidi jasen trend že kakih 20 let, da jedrska energija ni ravno v milosti in da tudi ne gradi prav dosti svoje prihodnosti.

Sodelujete tudi pri združenju ICONE. Nam lahko o tem poveste kaj več?

ICONE je največja globalna konferenca na področju jedrskega inženirstva, ki vsako leto pritegne okoli 1000 strokovnjakov in deluje v koprodukciji ameriškega in japonskega združenja strojnih inženirjev ter kitajskega društva jedrskih strokovnjakov. Letos bo v juliju v Šangaju izvedena že 25. v seriji konferenc, ki jo izmenoma izvedemo v Evropi, ZDA, Japonski in Kitajski. Zadnjih 10 let se močno angažiram pri organizaciji, ker mi to prinese globalno sliko dogajanja po svetu. V organizacijo konference sem vključen na strani ameriškega združenja strojnih inženirjev. Lani sem predsedoval programskemu odboru konference, letos sopredsedujem organizacijskemu, v letu 2018 v Londonu pa bom predsedoval celotni konferenci. Moram reči, da je prijetno videti živahnost jedrske stroke in željo po razvoju, ki se dogaja na Kitajskem. Mlajše zelo spodbujam, da spoznajo perspektive energetike, ne samo pri nas, pač pa tudi po svetu. Če bi me vprašali, zakaj na Kitajskem jedrska energija tako uspeva, bi bil odgovor enostaven – potrebujejo jo!

Odsek za reaktorsko tehniko Instituta Jožef Stefan

V Odseku deluje 25 izjemnih sodelavk in sodelavcev, ki se ukvarjajo predvsem z računalniškim modeliranjem procesov pomembnih za jedrsko varnost. Njihova osnovna dejavnost je raziskovanje, kjer so izrazito mednarodno vpeti in redno sodelujejo s kolegi v Evropi, ZDA, Kanadi, Japonski, Kitajski in Južni Koreji. Redno sodelujejo tudi pri pedagoškem delu, in pri občasni podpori URSJV. http://R4.ijs.si