Stara mestna elektrarna praznuje 120 let

Elektrarna je bila ob svojem nastanku povezana z modernizacijo mesta. Pomenila je začetek njegove elektrifikacije. V Ljubljano je prinesla urbane spremembe in po zgledu drugih večjih evropskih mest tudi odločitev za novo obliko javnega prevoza. Lastnica elektrarne je bila mestna občina, za razliko od industrijskih pa je sodila med javne elektrarne. Elektriko, ki jo je proizvedla, so uporabljali predvsem za javno razsvetljavo. Elektrarna je imela tedaj 794 žarnic in 48 obločnic. Električno razsvetljavo so pričeli uvajati tudi v javna poslopja, ostala elektrifikacija pa se je uvajala in širila razmeroma počasi. Elektrika kot vir energije namreč še ni bila poznana, zato so se je ljudje bali in svojih hiš niso želeli priključiti na omrežje.

Ko je leta 1901 po mestnih ulicah začel voziti tramvaj, se je poraba elektrike povečala, zato so morali štiri leta pozneje z dodatnim parnim strojem in kotli povečati proizvodnjo. V tem času se je počasi razblinjal tudi strah in plinsko razsvetljavo je v vse več domovih zamenjal nov vir energije.

Elektrarna velja za enega od razvojnih projektov nekdanjega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, ki se je z njeno ustanovitvijo želel postaviti po robu ljubljanski plinarni, ki je od leta 1861 v mestu oskrbo z energijo zasoljeno zaračunavala, zato je stekel projekt za dostopnejše energetske vire. Župan Ivan Hribar je organiziral elektrarniški odbor, v nekaj letih je ta postal podjetje Mestna elektrarna ljubljanska z elektrarno na Slomškovi ulici. Podoba elektrarne je markantna še danes, nanjo pa je vplivala angleška opečnata gradnja s preloma stoletij. Nastala je po načrtih, ki so jih prejeli z Dunaja, a žal se dokumentacija ni ohranila, tako da ime arhitekta ni znano. Projekt elektrarne je bil sprva načrtovan veliko večji, kot so ga pozneje uresničili, saj je bila njena lokacija dokaj nesrečno izbrana. Pod zemljo namreč ni bilo dovolj podtalnice, zato je v letih po odprtju elektrarne večkrat zmanjkovalo napajalne vode za kotle. Zajemanje vode iz vodovoda je tako povečalo stroške obratovanja, prav tako pa energetski obrat ni imel dovoznega industrijskega tira.

Ljubljanska mestna elektrarna, veličasten tehnični spomenik, je eden redkih ohranjenih primerov industrijske arhitekture pri nas. Od leta 1898, ko se je začel proces njene gradnje, je preživela mnogo sprememb. Skladno z modernizacijo so jo posodabljali in razširjali vse do konca druge svetovne vojne, ko je zastarelo tehnologijo zamenjala toplarna na obrobju mesta.

Stavba je danes zaščitena kot kulturni, tehniški in zgodovinski spomenik in je v lasti Elektra Ljubljana, ki je stavbo ob stoletnici tudi temeljito prenovilo. Danes v Stari mestni elektrarni sobivajo poslovne in umetniške vsebine, saj jo Elektro Ljubljana delno uporablja za komunikacijo s strankami, deloma pa za delovanje zavoda Bunker.