Stečaj družbe Westinghouse ni bil presenečenje

Današnje razmere na trgu energije vsem novogradnjam, ki niso subvencionirane, niso naklonjene, kar seveda velja tudi za področje jedrske energije. Pesimistično stanje, ki vlada predvsem v Evropi in severni Ameriki izboljšuje močan razvoj v Koreji, Rusiji in na Kitajskem.

O ključnih izzivih jedrske energetike danes in jutri smo se pogovarjali z dr. Leonom Cizljem, vodjem Odseka za reaktorsko tehniko Instituta Jožef Stefan. Dr. Cizelj je predsednik upravnega odbora ENEN (European Nuclear Education Network), ki na področju jedrske energije združuje več kot 60 evropskih univerz, raziskovalnih inštitutov in podjetij. Intenzivno sodeluje tudi pri organizaciji največje globalne konference o jedrskem inženirstvo ICONE (International Conference on Nuclear Engineering), kjer obravnavajo inovativnost, regionalno in globalno povezovanje, tako da so mu sodobni trendi na področju jedrske energije še kako znani.

Nam lahko poveste, kakšni so trenutni poslovni vidiki aktualnih dogajanj v jedrski energetiki z ozirom na nedavni bankrot družbe Westinghouse?

Za marsikoga je bil stečaj družbe Westinghouse veliko presenečenje. A morda niti ni bil tako zelo nepričakovan. Treba je vedeti, da je jedrska energetika del trgov z energijo in da so trgi v zahodni Evropi in severni Ameriki razmeroma nasičeni s poceni energijo. Tako tudi že amortizirane jedrske elektrarne ne morejo več delati z dobičkom. Stanje ni povsem novo, to se dogaja že nekaj let. Začelo se je v 80-letih prejšnjega stoletja z močnim upadom investiranja v jedrske elektrarne. Najprej je bilo treba večino proizvodnje prenesti ven iz območja EU in severne Amerike, recimo na dosti cenejšo Kitajsko. Danes so edini proizvajalci jedrskih elektrarn, ki še dobro funkcionirajo, Korejci, Kitajci in Rusi. Francoski Arevi je lani pomoč ponudil francoski upravljalec elektrarn EDF, ki je v državni lasti, da bodo lahko dokončali elektrarne v gradnji. Podobno se je zgodilo Westinghousu, le da jih njihov večinski lastnik Toshiba, ki ima težave tudi na drugih poslovnih področjih, ni mogel izvleči in so morali razglasiti stečaj. Družba Westinghouse je od 80-let, torej skoraj pol stoletja, iskala svojo strategijo. Sicer so dočakali novogradnje, gradijo štiri enote v ZDA in štiri na Kitajskem. V ZDA so se stvari žal zelo zapletle. Eden od dobaviteljev opreme (Chicago Bridge and Iron, CB&I) je zaradi pomanjkanja izkušenj imel zelo resne težave z dobavami. Dogajale so se tragikomične situacije, tudi na sodiščih, kjer pa v nekaj letih niso dosegli nobenega napredka. Westinghouse je zadevo nazadnje uredil tako, da je podjetje CB&I kupil, po tem pa so jih nagnali z gradbišča in najeli druge. Takšna akcija seveda ni bila poceni in se jim na koncu žal ni izšlo. Če strnem: današnje razmere na trgu energije praktično nobenim novogradnjam, ki niso subvencionirane, ne dajejo prostora. V takih razmerah dobavitelji opreme in načrtovalci novih tipov elektrarn enostavno ne morejo več preživeti. Takšno stanje se je najverjetneje začelo pred desetletji z močno zmanjšanimi vložki v razvoj, to je bilo vsaj v jedrski energetiki očitno. Tovrstne razmere na energetskih trgih in poslovne prakse, ki jih pomagajo soustvarjati, je novinar ameriške revije Jamec Conca v svojem komentarju ob stečaju družbe Westinghouse razglasil za nekompetentne.

Se lahko iz takšnih nekompetentnih poslovnih praks kaj naučimo? Lahko to kakorkoli vpliva na Slovenijo z vidika možnosti izgradnje JEK2?

Najprej, na planetu so še vedno zelo živahni dobavitelji jedrskih elektrarn z zelo dobrimi referencami in izkušnjami. Potem je prav, da se spomnimo, da želja po »hitreje, bolje in ceneje« ni nova in da imamo s takšnimi pristopi že zelo veliko – predvsem slabih izkušenj. Med drugimi je ta slogan uporabila ameriška NASA pri svojem programu vesoljskih čolničkov. Praktična uporaba pa je zamrla po nesrečah s čolničkoma Challenger in Discovery. Za Slovenske razmere utegne biti zelo pomemben razmislek o tveganjih, ki jih lahko prinese stečaj strateškega dobavitelja opreme in storitev. Čeprav smo danes verjetno že navajeni na možnost, da med gradnjo stanovanjske hiše bankrotira gradbeno podjetje, bi bil po mojem mnenju stečaj dobavitelja (jedrske) elektrarne še vedno izjemno presenečenje. No, sedaj je jasno, da gre za realna tveganja. Kompleksnost trga, ki narašča ves čas, zmanjšuje prostor za razvoj in preživetje dobaviteljem, kar pa seveda povečuje odgovornost in pritisk na investitorje in upravljalce elektrarn. Uspešni investitorji in upravljalci elektrarn bodo torej morali poseči po novih orodjih in znanjih za uspešno obvladovanje teh tveganj. Poenostavljeno rečeno, bistveno bolj kot dosedaj se bodo morali zanesti na lokalno dosegljiva znanja in storitve. Pri starejših elektrarnah, ki že obratujejo, so tovrstna tveganja nekoliko manjša. Omejena so predvsem na nekatere informacije, ki jih je o svojem produktu imel Westinghouse, a jih v NEK morda nimajo. Kakšen bo dostop do teh podatkov, bomo šele videli. Vsekakor pa govorimo o podatkih, ki se jih da s primernim vložkom dobiti tudi iz drugih virov, če bo potrebno.