Strateške odločitve v energetiki moramo sprejeti danes, ne jutri!

Seje sta se udeležila tudi državni sekretar na Ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo Andrej Čuš ter državni sekretar na Ministrstvu za infrastrukturo (MzI) Blaž Košorok, na njej pa so govorili predvsem o stanju in prihodnosti slovenske energetike. Ključno sporočilo zasedanja je bilo, da je energetika strateška panoga, zato so nujne strateške odločitve, ki jih je treba sprejeti danes in ne jutri. 

V teh dneh se izteka javna razprava o Zakonu o energetski politiki, ki ga pripravlja MzI. Udeleženci so opozorili, da predlagani zakon ne predvideva priprave EKS, kar bi lahko pomenilo, da bo Slovenija ostala brez dokumenta, ki bi opredelil razvojne korake in potrebne aktivnosti slovenskega energetskega prehoda, ki je temelj boja proti podnebnim spremembam.

Mnenja udeležencev o nujnosti EKS so se sicer razhajala, vsi pa so si bili enotni, da je energetski prehod izjemno zahtevna in kompleksna naloga, ki zahteva celovit in konkreten operativni načrt, temelječ na strateških odločitvah.

Energetika je namreč tesno povezana z vsemi gospodarskimi panogami pa tudi z javnim sektorjem in blaginjo države ter njenih prebivalk in prebivalcev. Energetski prehod bo zahteval znatna sredstva, ki bodo obremenila (tudi) končne odjemalce energije. Napovedi stroke so, da bo strošek oskrbe z električno energijo v prihodnosti višji za vse.

Kot je povedal predsednik GZS Tibor Šimonka, je oskrba z električno energijo v Sloveniji danes še zelo uravnotežena: tretjino potrebne električne energije pridobimo iz premoga, tretjino iz vodnih virov in tretjino iz jedrske energije. Po njegovem mnenju se premalo zavedamo, da je to pomemben dejavnik konkurenčne prednosti slovenskega gospodarstva, katerega močan steber je industrija, ki ustvari skoraj 25 odstotkov celotnega BDP. In k temu deležu večino (skoraj 75 odstotkov) prispeva energetsko intenzivna industrija. Ta industrija je velik zaposlovalec in generira velik del izvoza, hkrati pa je strateškega pomena za samozadostnost Evrope, ključni začetni tvorec verig vrednosti ter razvoja krožnega in ogljično nevtralnega gospodarstva. Če Slovenija zdrsne v večjo energetsko odvisnost, jo bo to prav zaradi visokega deleža energetsko intenzivne industrije, ki ne bo mogla ostati konkurenčna, nadpovprečno prizadelo. Slovenija bi morala na ravni EU odločneje predstaviti posebnosti slovenskega energetskega sistema ter na temelju teh doseči ugodnejše pogoje prehoda, je poudaril Tibor Šimonka.

Udeleženci seje so si bili enotni, da sta ugodna elektroenergetska mešanica in zanesljiva oskrba z električno energijo plod modrih odločitev v preteklosti, in da moramo, če ju želimo ohraniti ter se izogniti preveliki odvisnosti Slovenije od uvoza električne energije, na ravni države čimprej sprejeti strateške odločitve, s katerimi bomo odgovorili na izzive energetske prihodnosti. Izpostavili so tudi problematiko neživljenjskih procesov umeščanja objektov za pridobivanje električne energije iz OVE v prostor. Po njihovem mnenju bi rešitve morali iskati v družbenem soglasju in prevladi javnega interesa.

Predsednik EZS Marjan Eberlinc je dejal, da Slovenija uvaža polovico energije, ki je porabimo – gre predvsem za nafto in plin, vendar pa uvozi le manjši del električne energije, saj jo je večino sposobna v hidroelektrarnah, termoelektrarnah in jedrski elektrarni proizvesti sama. Slovenija bi lahko bila pri oskrbi z električno energijo povsem samozadostna, kar v EZS vedno znova poudarjajo, vendar žal ni. Uvozna odvisnost oskrbe z električno energijo v Sloveniji se je v desetletju 2010–2020 gibala od 1,8 do 18,2 odstotka. V letu 2019 je pokritost porabe električne energije z domačo proizvodnjo znašala 83,5 odstotka, v letu 2020 pa 92,6 odstotka. Poudaril je, da vsi slovenski energetiki vedo, da se lahko ta delež še precej zniža, saj bomo morali v prihodnosti zapreti termoelektrarno na premog. Če ostanemo še brez NEK, to pomeni za dve tretjini manj slovenske elektrike. Izpad moramo nujno nadomestiti z novimi viri, pri čemer bodo seveda v ospredju – skladno z evropsko in svetovno politiko na področju podnebnih sprememb – nizkoogljični viri. Zato bi si, po besedah Marjana Eberlinca, odločitve o pomembnih novih projektih želel že včeraj. (pb)