V vožnji preprosto uživam

Že od malih nog ga je pritegnila vožnja, predvsem tovornjaki, ki so vozili mimo domače hiše. Zaželel si je biti voznik reševalnega vozila, a se je izšlo drugače. Danes je voznik strojnik težke gradbene mehanizacije v družbi Elektro Celje, ki je brez posebnih priprav na nedavnem državnem prvenstvu v upravljanju dvigal osvojil tretje mesto.

Državno prvenstvo v upravljanju dvigal World Crane Championship je potekalo sredi junija v Ljutomeru na sedežu podjetja Arko. Deset najboljših upravljavcev iz vse Slovenije se je pomerilo na posebnem poligonu, kjer so morali v čim krajšem času premagati osem različnih ovir in ob tem narediti čim manj napak, saj je vsaka pomenila časovni pribitek desetih sekund. Odličen tretji je bil Boris Fele s časom 3 minute in 33 sekund, kar pomeni zaostanek 43 sekund za najboljšim. Glede na skromne priprave štirih tekmovalcev iz Elektra Celje, je to nedvomno velik uspeh. Za tekmovalno dvigalo so imeli Hiab X HiPro 232 E-6, ki velja za enega najbolj naprednih dvigal na svetu, dvigalo pa je bilo nameščeno na vozilo Man TGS 26-460 6x4 BL.

Boris Fele (letnik 1990) je doma iz okolice Slovenj Gradca, kjer se je tudi šolal, nadaljeval pa v Ravnah na Koroškem, na srednji šoli, smer strojni tehnik. Na Ravnah na Koroškem je pozneje ob delu nadaljeval s študijem za inženirja strojništva in je tik pred zaključkom. Je tudi prostovoljni gasilec.

Kako to, da ste se odločili za študij strojništva?

Najbolj sem si želel postati voznik reševalnega vozila, vendar je bil pogoj opravljena zdravstvena šola.  Alternativa je bila opravljen 90-urni tečaj in srednja strojna šola, za katero sem se tudi odločil. Konec srednje šole sem nato opravil 90-urni tečaj prve pomoči in bi lahko postal voznik reševalnega vozila, a se je v času šolanja sistem spremenil, tako da to ni bilo več možno. Zdaj sem prostovoljni gasilec in precej aktivnosti v reševanje usmerjam tam. Postali smo tudi prvi posredovalci izučeni za primere srčnih zastojev, torej znamo oživljati, profesionalno uporabljati defibrilator in vse, kar je še potrebno.
Ko sem končal srednjo šolo, sem imel šole za nekaj časa dovolj, a po štirih letih sem si spet zaželel znanja, zato sem se vpisal naprej.

Je služba v Elektru Celje vaša prva?

Ne, prej sem bil tri leta voznik tovornjaka. To je bil kiper brez dvigala, rečemo mu tudi prekucnik, v podjetju za gradbeništvo in gradbeno mehanizacijo iz domačega kraja. Zaposlil sem se takoj po srednji šoli. Izpit za avto sem opravil že v srednji šoli, hkrati pa tudi za tovornjak.  

Kako to, da tudi za tovornjak?

Ko sem bil star pet let, so mimo naše hiše asfaltirali cesto in takrat sem se zaljubil v tovornjake. Opravil sem še izpit za prikolico in nacionalno poklicno kvalifikacijo za voznika.

Kaj vam pomeni vožnja?

V vožnji uživam. Užitek je voziti nekaj, kar je večjih dimenzij, kot je osebni avto. Kar je daljše in težje, rajše vozim. Očitno mi to leži, v tem sem spreten - vsaj tako pravijo.

Koliko je pri vožnji pomembno, da tehnično obvladaš vozilo?

Če tega poznavanja ni, potem tega dela ne moreš opravljati ali ga težko. Če ne reagiraš pravilno, lahko pride tudi do nesreče. Osnova vožnje takih vozil je poznavanje celotnega vozila, ne le motorja ali menjalnika. Brez tega ne gre.

Kako ste se znašli v Elektru Celje?

Po treh letih dela je prišlo do recesije v gospodarstvu, kar se je poznalo tudi v gradbeništvu. Že med obvezno prakso, ki sem jo opravljal v Elektru Celje, sem z njimi navezal dobre stike, pa tudi oče je tam zaposlen že 40 let. Ravno v tistem času se je pokazala potreba po zaposlitvi voznika strojnika, ker je šel eden v pokoj, pa sem se odločil, da se pridružim skupini. To je bilo leta 2012.

Kako je prišlo do tega, da ste se udeležili tekmovanja?

Povsem slučajno. Povabilo na tekmovanje smo dobili od podjetja, ki izvaja nadgradnje Hiab, to je znamka dvigala. V naši družbi imamo večino dvigal njihove znamke, podjetje, ki tekmovanje organizira, pa nam jih tudi servisira. Glede na dobro sodelovanje smo povabilo sprejeli in si rekli, da gremo poskusit. Nismo razmišljali o izidu ali uspehu, želeli smo si le, da bi bili konkurenca drugim, saj so tekmovali najboljši upravljalci dvigal v Sloveniji. Pa nam je vseeno uspelo! Dva naša sta bila blizu, eden 6., drugi 7. Nekaj pa je pomenilo tudi spontano druženje.

Ste se kaj pripravljali na tekmo? Na koliko časa se izvaja to tekmovanje?

Imeli smo dober namen, da bi se na tekmovanje pripravili, a se nam ni izšlo. Dejansko smo šli na tekmovanje nepripravljeni, niti pravil nismo točno poznali, zato smo imeli pred tekmovanjem možnost preizkusa, da smo sploh vedeli, za kaj gre. Poznali smo le način tekmovanja, nismo pa imeli točnih podatkov. Sicer je tekmovanje vsaki dve leti, prav tako tudi svetovno prvenstvo.  

Kakšne ovire ste morali premagovati?

Gre za delo z dvigalom, meri pa se čas. Imel si dvigalo, ki je bilo v transportnem stanju. Na začetku si ga moral razložiti, priključiti posodico polne vode (20 litrov). Postavljen je bil poligon drugih plastičnih posod, napolnjenih do slabe tretjine, torej z nizkim težiščem. Zato si se moral precej potruditi, da si posodo podrl. To je bil namen. Če si podrl napačno, si dobil pribitek deset sekund. Imeli smo tudi višinske ovire, da si moral z dvigalom pod oviro. Ničesar drugega se nisi smel dotakniti, razen posode. Ko si uspešno podrl vse ovire, si odhakljal posodo pritrjeno za podiranje in nazaj zložil dvigalo. Ovire na paleti so bile meter visoko, druge pa so bile na tleh. Posodo je bilo treba položiti v 220 litrski sod, pri čemer pa se ga nisi smel dotakniti z dvigalom.  

Je bilo kaj treme?

Seveda. Že zaradi želje, da ne bi bil zadnji. Še močnejša trema pa je nastopila potem, ko sem videl, da mi gre dobro in da imam možnost doseči dober rezultat.

Torej ste zadovoljni? Kakšne so želje za prihodnost?

Več kot zadovoljen. Takega rezultata nisem pričakoval. Želje? Da bi to trajalo, da bi lahko uspešno delal svoje delo še naprej. S sodelavci se razumemo res odlično, bolje ne bi bilo možno. Odnosi so dobri, smo pravi kolegi.