Varen in konkurenčen energetski sektor z nizkimi emisijami ogljika ni utopija

Načrt na osnovi analize različnih scenarijev opisuje učinke energetskega sistema brez emisij ogljika in okvir politike, ki je potreben za vzpostavitev takšnega sistema. Da bi do leta 2050 dosegli zastavljeni cilj zmanjšanja emisij za več kot 80 odstotkov, bi morali emisije ogljika pri energetski proizvodnji v Evropi bolj ali manj odpraviti. Časovni načrt podaja načine, kako doseči ta cilj, ne da bi s tem posegali v dobavo energije in konkurenčnost. Načrt državam članicam omogoča, da sprejmejo ustrezne ukrepe na področju energetike in ustvarijo stabilno poslovno okolje za zasebne naložbe, zlasti do leta 2030. Opravljena analiza temelji na scenarijih, ki upoštevajo različne kombinacije pri izvajanju glavnih načel dekarbonizacije (energetska učinkovitost, obnovljivi viri, jedrska energija ter CCS tehnologija).

Načrt opredeljuje številne dejavnike, ki bodo imeli pozitivne učinke pod vsemi pogoji, in pri tem navaja nekatere ključne dosežke. Tako ugotavlja, da je dekarbonizacija energetskega sistema s tehničnega in ekonomskega vidika izvedljiva. Vsi scenariji, ki temeljijo na dekarbonizaciji, omogočajo doseganje ciljev v zvezi z napovedanim zmanjšanjem emisij, hkrati pa je z njimi na daljši rok povezanih manj stroškov kot z izvajanjem trenutnih politik na tem področju. Načrt ugotavlja, da ključni pomen igrajo energetska učinkovitost in obnovljivi viri energije. Ne glede na izbrano kombinacijo izkoriščanih energetskih virov je treba zagotoviti višjo energetsko učinkovitost in povečati delež obnovljivih virov, le tako bo namreč mogoče doseči ciljne vrednosti CO2 v letu 2050. Prav tako vsi scenariji napovedujejo, da bo imela električna energija v prihodnosti večjo vlogo in upoštevajo različne deleže pri porabi plina, nafte, premoga in jedrske energije, kar državam članicam omogoča prožnost pri kombiniranju virov, če zgodaj vzpostavijo dobro povezani notranji trg. Načrt ugotavlja, da zgodnje naložbe stanejo manj, zato je treba odločitve o naložbah v infrastrukturi do leta 2030 sprejeti nemudoma, saj je treba nadomestiti infrastrukturo, ki je bila zgrajena pred 30 do 40 leti. S takojšnjim ukrepanjem se bodo države članice izognile višjim stroškom v naslednjih dvajsetih letih. Evolucija energetskih virov v EU zahteva modernizacijo in veliko bolj prilagodljivo infrastrukturo, ki med drugim vključuje čezmejne povezave, pametna omrežja in sodobne tehnologije z nizkimi emisijami ogljika za proizvajanje, prenos in shranjevanje energije.

Načrt daje velik pomen obvladovanju povišanja cen, saj bodo današnja vlaganja pripravila teren za nizke cene energije v prihodnosti. Cena elektrike bo predvidoma naraščala do leta 2030, kasneje pa se lahko zniža po zaslugi nižjih stroškov dobave, varčevalne politike in izboljšav v tehnologiji. Začetne stroške bodo odtehtali visok nivo trajnostnih naložb v evropsko gospodarstvo, nova delovna mesta na lokalni ravni in večja neodvisnost od uvoza energije. Vsi scenariji zagotavljajo dekarbonizacijo brez večjih razlik pri skupnih stroških oziroma posledicah za zanesljivost oskrbe z energijo. Pogoj za uspeh je ekonomija obsega. Načrt ugotavlja, da bo pristop na evropski ravni pripomogel k zmanjšanju stroškov in povečanju zanesljivosti dobave v primerjavi z vzporednimi nacionalnimi programi. Predvideva pa tudi vzpostavitev skupnega energetskega trga pred letom 2014. (pb)