World energy outlook 2020
Mednarodna Agencija za energijo IEA je oktobra izdala obsežno analizo o možnih scenarijih okrevanja energetskega sektorja po letošnji pandemiji, ki prinaša vrsto zanimivih ugotovitev. Tako naj bi bila prihodnja usoda energetskega sektorja odvisna od nekaj ključnih dejavnikov, med njimi od časa trajanja epidemije, hitrosti ekonomskega okrevanja in tega, v kolikšni meri so trajnostne in podnebne cilje države vključile v nacionalne politike okrevanja. V Agenciji sicer ocenjujejo, da bo letošnje povpraševaje po energiji zaradi ukrepov povezanih s pandemijo na globalni ravni manjše za 5 odstotkov, pri čemer bodo še najmanj negativnih posledic občutili obnovljivi viri energije. Izpusti CO2 naj bi bili manjši za 7 odstotkov, investicije v energetski sektor, zlasti v proizvodnjo nafte in plina, pa naj bi se zmanjšale za 18 odstotkov. Kriza, ki jo je povzročila epidemija koronavirusa, naj bi spremenila tudi načrte glede energetske politike posameznih držav, vplivala pa bo tudi na navade potrošnikov. Kot pravijo v IEA, je zaradi številnih neznank, ki spremljajo sedanje razmere, sicer težko napovedati, v katero smer bo šla globalna energetska politika, so pa pripravili več možnih scenarijev, ki upoštevajo različna izhodišča.
Štiri možni razvojni scenariji
Prvi se naslanja na pričakovanja, da bomo epidemijo uspeli obvladati že v naslednjem letu, kar naj bi omogočilo tudi postopno okrevanje gospodarstva. V okviru tega scenarija ostajajo v veljavi tudi vsi obstoječi cilji in predlagani ukrepi za dosego zavez iz Pariškega sporazuma. V drugem scenariju, ki je bolj pesimističen in predvideva počasnejše okrevanje, so sicer ohranjena podobna izhodišča energetskih politik, kot v prvem scenariju, naj pa bi bil obseg globalnega gospodarstva v letu 2040 za deset odstotkov manjši od sedanjega, kar bo bistveno vplivalo tudi na povpraševanje po energiji. Scenarij trajnostnega razvoja predvideva hitrejše okrevanje, pri čemer pa to vključuje tudi intenzivnejši obrat v smeri uvajanja čistejših tehnologij in boja proti podnebnim spremembam. V četrtem scenariju, ki predvideva ogljično nevtralnost do leta 2050, pa so cilji predhodnega scenarija okrepljeni s predvidevanji, da bo večina razvitejših držav ogljično nevtralnost dejansko dosegla v zastavljenih rokih oziroma še prej.
Delež električne energije v kočni rabi energije bo naraščal
Pripravljavci omenjene študije poudarjajo, da je sedanja kriza še bolj izpostavila pomembno vlogo zanesljive in kakovostne dobave električne energije pri ohranjanju gospodarstva in ključnih storitev, pri čemer bo ta imela ključno vlogo tudi pri nadaljnjem okrevanju gospodarstva, sama pa doživela spremembe v smeri vzpostavitve sistema z manj emisijami, močnejšim omrežjem in večjo prilagodljivostjo. V osnovnem scenariju naj bi povpraševanj po električni energiji že naslednje leto doseglo predkrizno raven, pri čemer naj bi povpraševanje po električni energiji do leta 2030 prehitelo vse druge energetske vire, delež električne energije v končni rabi energije pa dosegel 21 odstotkov. Najbolj naj bi se odjem sicer povečal v Indiji, oziroma Jugovzhodni Aziji in Afriki, pri čemer naj bi se količinsko odjem najbolj povečal na Kitajskem (njen delež v globalni rasti povpraševanja po električni energiji naj bi bil kar 40-odstoten). V ekonomsko razvitih državah naj bi odjem električne energije dosegel predkrizno raven v letu 2023, nato pa naj bi se povečeval po 0,8-odstni letni stopnji do leta 2030, in sicer predvsem po zaslugi elektrifikacije prometa in ogrevanja. V razvijajočih se državah naj bi se zaradi pospešenega in množičnejšega uvajanja električnih naprav in novih storitev in dejavnosti, povpraševanje po električni energiji zviševalo še hitreje in predkrizno obdobje preseglo že prihodnje leto, pri čemer pa velja tudi opozorilo o potencialni rasti energetske revščine, zlasti v državah podsaharske Afrike.
Med obnovljivimi viri v ospredje sončna energija
Ob uveljavitvi osnovnega in še bolj naprednih scenarijev naj bi velik preboj doživeli tudi OVE, pri čemer naj bi v naslednjem desetletju njihov delež pri zagotavljanju naraščajočih potreb po električni energiji dosegel že 80 odstotkov, že leta 2025 pa tudi presegel delež doslej prevladujočega premoga kot primarnega globalnega vira za proizvodnjo električne energije. Vsi obnovljivi viri skupaj naj bi do leta 2030 pokrivali že 40 odstotkov vseh potreb po električni energiji, vodilno vlogo na področju uvajanja OVE pa naj bi imela Kitajska, ki naj bi do leta 2030 iz teh virov pridobila že 1500 TWh.
Drugače naj bi med obnovljivci preporod doživele sončne elektrarne, ki naj bi v naslednjem desetletju rasle s povprečno 13-odstotno letno stopnjo ter dosegle tretjinski delež pri pokrivanju naraščajočih potreb. Pri tem naj bi rast dosegla predkrizno raven že prihodnje leto, po letu 2022 pa dosegala rekordne rezultate, predvsem po zaslugi dostopnosti vira, nižanja cen in podpornih politik v večini držav sveta.
Na drugi strani se nič kaj spodbudnega ne obeta premogu, ki naj bi se sicer nekoliko opomogel po letošnjem 8-odstotnem padcu, vendar nikoli več dosegel rekordnih rezultatov iz leta 2018. Tako naj bi se delež premoga pri proizvodnji elektrike do leta 2030 zmanjšal na 28 odstotkov (letos naj bi bil ta delež še 35-odstoten), pri čemer pa naj bi bili poleg zapiranja premogovnih elektrarn v Evropi in ZDA hkrati tudi priča gradnji nekaterih novih na Kitajskem, v Indiji in Jugovzhodni Aziji. To naj bi bil tudi poglavitni razlog, da naj bi se emisije CO2 iz energetskega sektorja ustalile šele po letu 2024, po scenariju trajnostnega razvoja pa do leta 2030 tudi zmanjšale za 38 odstotkov.
Kot rečeno, pri energetskem prehodu in vključevanju vse večjega števila razpršenih virov in hranilnikov v elektroenergetske sisteme bo ključnega pomena nadaljnji razvoj omrežja. Tako naj bi po ocenah morali v naslednjem desetletju zgraditi kar 2 milijona kilometrov novih prenosnih daljnovodov in 14 milijonov kilometrov distribucijskega omrežja, naložbe v omrežje pa naj bi leta 2030 dosegle že 460 milijard dolarjev.
Celotno poročilo je dostopno tukaj.
1116