Z enodnevno zamudo dobili nov podnebni sporazum

Kljub številnim kompromisom in šibkim rešitvam tako države kot okoljske organizacije sporazum označujejo kot zgodovinski korak naprej v boju proti podnebnim spremembam.

Pariški sporazum obsega dva dela: sklep konference na 19-ih straneh in dodatek - sporazum na 11-ih straneh.

Nov globalni podnebni sporazum, pri sprejetju katerega so glavno vlogo odigrale EU in države članice, predstavlja ambiciozen podnebni načrt. Je univerzalen, dolgoročen, pravno zavezujoč, uravnotežen in pošten dokument, saj vključuje vse pogodbenice sveta, vsebuje dolgoročen cilj za ohranitev porasta globalne temperature pod dve stopinji Celzija z ustrezno referenco dodatnih naporov za cilj 1,5 stopinje Celzija, določa petletne cikle za pripravo in nadgrajevanje ciljev in zavez pogodbenic, zahteva petletne globalne preglede izpolnjevanja zavez, vsebuje kredibilno določilo pomoči državam v razvoju za uresničevanje aktivnosti dolgoročne podnebne politike, tako z denarnimi sredstvi (s 100 milijardami ameriških dolarjev do leta 2020 letno in potem proporcionalno več na osnovi nove analize do leta 2025) kot tudi z ustreznim prenosom tehnologij in administrativnega znanja v države v razvoju.

Sporazum usmerja svet v smeri trajnostnega razvoja, potrebnega za ozdravitev našega planeta. Kot tak investitorjem daje spodbudo za zagon investicijskih in razvojnih odločitev na sodobnih temeljih. Odločevalcem pa daje signal, da so podnebne spremembe globalne in žal ne prizanašajo nobeni državi ali regiji, kakor jih tudi nobena država ne more razrešiti sama zase. Širše in globalne rešitve so možne samo v skupnem nastopu in globalnih prizadevanjih. Tudi v Sloveniji bo sporazum spodbudil nove, zelene investicije, nova delovna mesta, bolj zdravo in prijazno okolje, učinkovito rabe obnovljive energije in drugih naravnih virov.

Pariški sporazum pa ne posega samo na področje podnebnih sprememb in trajnostnega razvoja, temveč v svojem kompleksnem sporočilu in zavezi povzema tudi temeljna razvojna in ustavna načela vključno s človekovimi pravicami.

Sprejeti Pariški sporazum je uravnotežen med prizadevanji in pričakovanji EU in državami članicami. Stališča EU in držav članic, ki so jih skupaj pripravili in uskladili še pred Parizom, so zadovoljivo vgrajena v nov dokument. EU in države članice kot najbolj ambiciozna skupina pogodbenic pa so odločno prispevale k povečanju ambicije dokončnega dokumenta kot celote in učinkovito sodelovale z vsemi skupinami pogodbenic v pogajanjih. S tem sporazum pomeni tudi zmago za Evropo.

Po drugi strani pa sporazum žal še vedno ohranja elemente zastarelega in časovno preživetega razlikovanja na razvite države in države v razvoju, kjer pa je kljub temu bil narejen vsaj manjši napredek, ki zavezuje h globalnemu ukrepanju proti podnebnim spremembam. To je nadvse pomemben element, saj razlikovanje pomeni bolj ali manj zahtevne zaveze glede ciljev zmanjševanja emisij toplogrednih plinov in mobilizacije podnebnih financ. Zaradi zelo odločnih stališč nekaterih pogodbenic iz skupine G77 in Kitajske, da je treba ohraniti razlikovanje, kot je bilo zapisano v osnovno podnebno konvencijo iz leta 1992, večjega premika na tem področju ni bilo možno pričakovati. S posodobitvijo elementa razlikovanja se bomo torej srečevali tudi v prihodnje in v tem okviru si bodo EU in države članice, skupaj z enako mislečimi pogodbenicami prizadevale, da vsaj v naslednjih letih uresničimo namero, da element razlikovanja posodobimo v skladu z novim časom in z razvojno komponento.

Nov podnebni sporazum bo začel veljati leta 2020, ko se izteče veljavnost Kyotskega protokola. (pb)