Obsežno poročilo o dogajanju v hidroenergetskem sektorju v minulem letu po svetu, ki so ga pripravili v mednarodnem združenju za hidroenergijo IHA kaže, da so se svetovne proizvodne zmogljivosti hidroobjektov povečale na skupno 1.412 GW, od tega je bilo klasičnih hidroelektrarn za 1.237 GW, črpalnih elektrarn pa za 179 GW. Čeprav je bilo k svetovni hidroproizvodnji tudi lani dodanih za 13,7 GW zmogljivosti, pa zadnje petletno povprečje kaže na trend upadanja novogradenj, kar ni dobra popotnica zastavljenim globalnim podnebnim ciljem. Da bi jim sledili, bi morali namreč do leta 2030 vsako leto zagnati za vsaj 26 GW novih hidroelektrarn, naraščajoči trend pa ohraniti vse do leta 2050.
Da bi do leta 2050 podvojili svetovne proizvodne zmogljivosti hidroelektrarn bi po ocenah, navedenih v omenjenem poročilu, potrebovali naložbe v višini približno 130 milijard dolarjev na leto, kar pomeni tudi podvojitev sedanjih vlaganj v ta pomemben obnovljiv vir energije. Hidroelektrarne so namreč največji vir obnovljive energije na svetu in skupaj s črpalnimi elektrarnami predstavljajo dobrih 90 odstotkov vse shranjene energije. Ob tem gre sicer upoštevati tudi dejstvo, da proizvodnja hidroelektrarn med leti precej niha. Tako so lani proizvedle »le« 4.185 TWh električne energije, kar je bilo za kar 223 TWh manj kot leta 2022. Se pa razmere med posameznimi celinami precej razlikujejo, povezano z zgodovinskim razvojem in naravnimi okoliščinami. Za Evropo je značilno, da je hidro park že precej star in večina možnosti za postavitev hidroelektrarn že izrabljenih, tako da je pozornost usmerjena predvsem v obnovo obstoječih hidroobjektov in izgradnjo črpalnih elektrarn kot najučinkovitejših elementov za zagotavljanje prožnosti ob naraščajočem deležu nestanovitne proizvodnje iz sončnih in vetrnih elektrarn. Podobne trende opažajo tudi v Severni in osrednji Ameriki, medtem ko je v Južni Ameriki, kjer hidroenergija zagotavlja dobrih 45 odstotkov vse energije, v načrtih še kar nekaj velikih hidroprojektov. Veliki potenciali so tudi še v Afriki, čeprav hidroelektrarne že zdaj pokrivajo 40 odstotkov energetskih potreb v podsaharski Afriki. Tudi v Aziji, kjer sicer ne načrtujejo veliko novih hidroprojektov, končujejo pa kar nekaj velikih v Pakistanu in Butanu, se še kažejo možnosti za dodatne zmogljivosti, predvsem v obliki črpalnih hidroelektrarn. Na te pa veliko stavijo tudi na Kitajskem, kjer naj bi do leta 2027 zagotovili že za 80 GW črpalnih elektrarn, in v Avstraliji, kjer pripravljajo 1,6 GW tovrstni projekt.