V pozdravnem nagovoru je predsednik združenja CIGRE-CIRED mag. Marko Hrast izpostavil, da energetika kot gospodarska panoga predstavlja nekaj najbolj pomembnih stebrov razvoja človeštva. Hiter razvoj panoge v zadnjem stoletju, ki je potekal na osnovi mnogih izumov in inovacij, pa je prinesel tudi velik vpliv na okolje. V sodobni informacijski družbi se sicer zdi, da je elektroenergetika najbolj izpostavljen del panoge, čeprav poraba električne energije predstavlja le četrtino vse končne porabe energije. Zagotavljanje toplote, hlajenje, oskrba s plini in promet so sektorji energetike, ki se prav tako zelo hitro razvijajo in močno vplivajo na dinamiko v energetiki. Pospešena elektrifikacija vsega, ne samo energetike, ampak življenjskega okolja vsakega posameznika, kaže vedno bolj jasno sliko prepletenosti vseh sektorjev energetike in odpira številne nove izzive. To spoznanje je bilo tudi povod za prvo skupno vseslovensko energetsko konferenco, ki sta jo pripravila Slovensko združenje za energetiko in Združenje CIGRE-CIRED, saj je, kot je dejal mag. Hrast, za uspešno doseganje zahtevnih zastavljenih podnebnih in energetskih ciljev nujno sodelovanje vseh energetskih strokovnjakov in povezovanje različnih energetskih sektorjev. Ob tem je še poudaril, da je cilj konference slovenski javnosti in odločevalcem o energetski politiki podati celovit pogled na prihodnji razvoj energetike kot celote.
Da je Slovenija pred pomembnimi odločitvami glede njene prihodnosti, je bil mnenja tudi predsednik SAZU akad. prof. Peter Štih, ki je dejal, da je zato zelo pomembo, da se o ključnih razvojnih vprašanjih razpravlja na strokoven način, da se pri tem upošteva različne perspektive, ki edine lahko ponudijo kolikor toliko celovito sliko in se nato na tej podlagi izoblikujejo strokovni predlogi in priporočila. Vprašanje energetske prihodnosti ni samo energetsko vprašanje, ampak tudi okoljsko, razvojno in nasploh pomembno družbeno vprašanje, zato mu, kot je dejal Peter Štih, tudi v okviru SAZU namenjajo veliko pozornosti preko ustanovitve posebnih delovnih teles, ki povezujejo različne strokovnjake.
Ali je zeleni prehod mogoč le z obnovljivimi viri?
To vprašnje si je na začetku svoje predstavitve zastavil predsednik Energetske zbornice Slovenije in direktor Elesa mag. Aleksander Mervar, ki je uvodoma opozoril na zlorabo besede brezogljična družba, ker takšne v resnici ni, ter tudi na to, da se v zvezi z zmanjšanjem izpustov CO2 govori predvsem o obnovljivih virih, dejansko pa ima med obstoječimi tehnologijami najmanj tovrstnih izpustov jedrska energija. Ob tem je še poudaril, da je največja pomanjkljivost izračunov, ki se pojavljajo v praktično vseh slovenskih strategijah v tem, da se upoštevajo bilance električne energije na letni osnovi, namesto urnih bilanc, ki pokažejo bolj realno sliko. Kot je povedal, je opravil temeljito analizo desetih možnih različnih variant – z jedrsko energijo in brez nje, ki temeljijo na več kot osem milijonov različnih podatkov in formul, pri čemer je končna analiza glede scenarija z zgolj obnovljivimi viri pokazala naslednje prednosti in slabosti. Med prednosti tako šteje hitrost izvedbe investicij, kar znižuje letne uvozne odvisnosti, nizki so tekoči stroški vzdrževanja in delovanja, z razpršenimi viri se zmanjšujejo tveganja kriznih stanj, kot v primeru izpada večjih proizvodnih enot, ni potreb po dodatnih vlaganjih v plinske elektrarne, saj je mogoče moč za sistemsko rezervo zagotavljati s sistemi baterijskih hranilnikov. Poleg tega je lažje zagotoviti finančne vire za investicije in k temu pritegniti tudi zasebne vlagatelje, izvedba investicij je hitrejša in te imajo tudi pozitiven vpliv na BDP zaradi množičnega vključevanja slovenskih dobaviteljev in izvajalcev.
Med poglavitne slabosti scenarija z zgolj obnovljivimi viri pa gre šteti visoke urne presežke iz sončnih elektrarn in s tem povezane visoke stroške hrambe oziroma transformacije teh presežkov, nepredvidljivo proizvodnjo, potrebno veliko moč baterijskih hranilnikov, neznanke povezane s prihodnjo proizvodnjo in cenami zelenega vodika ter potrebna izjemno visoka vlaganja v elektroenergetsko omrežje in s tem poveznim dvig omrežnine. Poleg tega se ob tem precej poveča tudi vpliv na zanesljivost delovanja elektroenergetskega sistema, problematično je tudi zagotavljanje potrebnih kadrov za izpeljavo nujnih investicij v omrežje, pojavi se vprašanje prodaje viškov električne energije z izgubo ter posledična nerentabilnost investicij v sončne elektrarne ter odpira tudi vprašanje hitrosti uvajanja emobilnosti in toplotnih črpalk zaradi dolgih rokov za izvedbo potrebnih naložb v omrežje. SIcer pa je po njegovem mennju scenarij samo z obnovljivimi viri neuresničljiv.
Boris Sučič iz Inštituta Jožef Stefan je v nadaljevanju predstavil ključna izhodišča pri oblikovanju novega NEPN in bodoče energetske strategije, ki so povečati izvedljivost predvidenih ukrepov, povečanje snovne in energetske učinkovitosti, opustitev fosilnih virov in sledenje zastavljenim ciljem do leta 2050. Pri tem je izpostavil, da bo dejansko ključni izziv pri izvajanju zastavljenih ciljev zagotovitev potrebnih kadrov, saj zanimanje za tehnične poklice upada. Je pa glede uresničitve zastavljenih ciljev treba ohraniti optimizem in zaupanje v izvedbo, pri čemer bi morali pri načrtovanju naše energetske prihodnosti vključevati povezovanje omrežij in sektorjev, črpalne elektrarne in hranilnike ter bolje izkoristiti tudi naš geostrateški potencial.
Prof. Alojz Poredoš iz Slovenskega združenja za energetiko je v svojem predavanju izpostavil pomen energetske učinkovitosti, ki mora biti nosilec zelenega prehoda. Kot je dejal, je nesprejemljivo, da je dve tretjini primarne energije zavržene, pri čemer bi lahko s soproizvodnjo elektrike in toplote bistveno izboljšali oziroma kar podvojili dosedanjo učinkovitost izrabe primarne energije. Kot primer je ob tem navedel zavrženo toploto, ki nastaja ob proizvodnji električne energije v dveh naših največjih proizvodnih enotah, pri čemer izgubimo 11.900 GWh toplote kar je 60 odstotkov vseh potreb po toploti v Sloveniji. Zato bi se po njegovem mnenju morali pri odločitvah za nove proizvodne objekte odločati predvsem za soproizvodnjo oziroma še več – trigeneracije, kar pomeni hkratno pokrivanje potreb po električni energiji, toploti in hlajenju. Ob tem je omenil prednosti malih modularnih reaktorjev, ki so sicer še v razvojni fazi, a hitro napredujejo in naj bi prve v EU postavili že konec leta 2030, saj naj bi bil, glede na njihovo možnost zagotavljanja tako električne kot toplotne in energije za hlajenje, njihov izkoristek primarne energije več kot 80-odstoten. V nadaljevanju je predstavil tudi ključne lastnosti in prednosti posameznih obnovljivih virov energije in ob tem izpostavil tudi problematiko njihovega dolgotrajnega umeščanja v prostor. Na koncu je še enkrat poudaril, da je treba v vseh členih verige energetske oskrbe – pri pretvorbah, transportu, distribuciji in rabi, zagotoviti čim večjo energetsko učinkovitost, saj je najcenejša tista energije, ki je ne porabimo.
Prave odločitve bodo vplivale na formacijo novega sistema
V drugem delu konference so se posvetili tehnološkim izzivom, s katerimi se bomo v energetiki soočili v prihodnjih letih. Direktor področja za strateške inovacije v Elesu mag. Uroš Salobir se je v predavanju posvetil energetskim sistemom prihodnosti. Ko je govora o Elesu, torej sistemski ravni energetike, ne moremo mimo zelo pomembnega vidika, to je razvoj trga, kjer imamo še vedno velike izzive, saj trg še vedno ne deluje dovolj enotno. Veliki so tudi čezmejni izzivi, obvladovanje zanesljivosti dobave in vse povezano s tem, je poudaril. Obvladovanje energije je zelo povezano tudi s frekvenčnimi in drugimi storitvami, kjer se obetajo ogromni koraki naprej za vse, ki se ukvarjajo z novimi enotami, proizvodnjo in odjemom, ki morajo slediti mednarodnim in drugim mehanizmom. Torej čezmejnim sistemskim storitvam, ki se začnejo na nacionalni ravni Ne moremo mimo razvoja skozi investicije, kjer je bil Eles v zadnjih letih oziroma je še, zelo uspešen. Tako pri izgradnji daljnovodnih povezav kot pri projektih pametnih omrežij, med katerimi je Eles dobil tudi nekaj mednarodnih priznanj. Če želimo biti uspešni tudi naprej, se moramo odmakniti od horizontalnega sodelovanja, saj elektrika predstavlja samo del izziva podnebne krize, ki je drug pomemben element, ko gledamo v prihodnost, in se osredotočiti še na promet ter na ogrevanje in hlajenje. V mislih moramo imeti predviden padec rabe fosilnih goriv zaradi zelenega prehoda. Prav tako ne moremo mimo odpornosti na prekinitve dobave, pri čemer je tudi nedavna kriza pokazala, kako pomembna je suverenost virov. Še en izziv, ki je izredno pomemben, je konkurenčnost, saj predvsem Kitajska zelo vpliva na evropsko konkurenčnost, zato še kako potrebujemo zelene tehnologije. Če bomo vse te izzive prav naslovili, bo to pozitivno vplivalo na ceno električne energije za končne uporabnike. Zavedati se je treba, je dejal mag. Salobir, da bodo današnje odločitve o smeri, v katero bomo šli, vplivale na to, kaj se bo dogajalo z njimi v prihodnje. Zato se moramo iz horizontalnega sodelovanja preseliti v vertikalno sodelovanje, ki bo podprlo horizontalno sodelovanje, kar išče tudi ELES, saj so vsi njegovi projekti odvisni od tega, je poudaril mag. Uroš Salobir. To je treba podpreti tudi še z medsektorskim povezovanjem, kar ELES že počenja v okviru projektov E8, Pentlja, KODO in Vodikov konzorcij. Največji izziv tega povezovanja je, da je marsikdaj treba iti v skupno optimizacijo. Opozoril je še, da brez dolgoročnega pogleda, medsektorskega povezovanja in pravih investicij, uspehov ne more biti.
Dejan Koletnik iz družbe Plinovodi se je osredotočil na zanesljivo oskrbo s plinom. Odpornost trga s plini v EU je bila na preizkusu predvsem v času energetske krize. Na nacionalni ravni in na ravni EU so bili za obvladovanje cen plina in zanesljivost oskrbe sprejeti številni ukrepi. Med njimi zmanjšanje povpraševanja po plinu, povečanje napolnjenosti skladišč, diverzifikacija oskrbe v EU, prerazporeditev presežnih prihodkov v energetskem sektorju ter solidarnostni prispevek. S tem je EU uspešno prebrodila krizo. Danes se tako kazalniki na veleprodajnem trgu plina EU izboljšujejo. Ključna naloga Evropske komisije ostaja zagotavljanje zanesljivosti oskrbe, čeprav trg s plinom ostaja občutljiv na geopolitična dogajanja v regiji in globalno. Stanje zapolnjenosti evropskih skladišč je dobro, in sicer več kot-95 odstotno. V Sloveniji, kamor dobavni viri potekajo iz Avstrije, Italije in iz Hrvaške, pa je zapolnjenost skaldišč več kot 96-odstotna. V prihodnje se bomo osredotočali na popolno preobrazbo sektorja plina in trga plina z namenom razogljičenja in doseganja okoljskih ciljev do 2050. Prihodnost pa bo temeljila na integraciji obnovljivih in brezogljičnih plinov v obstoječa omrežja, s spremembo namembnosti dela omrežja in z gradnjo novih omrežij. Veliki izzivi nas po nejgovih besedah čakajo tudi pri preobrazbi omrežja plina za prenos vodika. Tega se dobro zaveda tudi EU, zato pripravlja nov zakonodajni plinski sveženj, ki bo olajšal razvoj trga plina iz OVE in vodika, ureja dostopnost do trga, neodvisnost in prilagodljivost. Cilji plinskega svežnja so precej ambiciozni, vendar sledijo cilju EU. Kot je še dejal, sveženj daje prednost zanesljivi oskrbi ter varstvu potrošnikov pred trajnostjo. Povezovanje med energetskimi sistemi, kot so električna energija, plin in toplota, pa je danes nujno bolj kot kadarkoli doslej, saj energetsko vrtičkarstvo ne omogoča napredka.
Treba bo stopiti skupaj
O statusu in razvojnih priložnostih jedrske energije v Sloveniji in po svetu je spregovoril prof. Leon Cizelj iz Inštituta Jožef Štefan. Imamo objekte, ki dobro delujejo že desetletja in so veliki ter na drugi strani nove manjše tržno zanimive reaktorje, ki že delujejo. Konec leta 2023 je po svetu delovalo 413 velikih jedrskih reaktorjev, v gradnji jih je 59, od tega 24 na Kitajskem, osem v Indiji, štirje v Turčiji in štirje v Egiptu. Največji izvozniki reaktorjev pa so Rusi. Na drugi strani pa je bilo 840 raziskovalnih reaktorjev, v katerih so bili že testirani novi koncepti že testirani. Zdaj ostaja samo še vprašanje komercializacije oziroma trženja in, ali jih bo trg sprejel. Od leta 2000 dalje je skupna proizvodnja elektrike v jedrskih elektrarnah po svetu znašala dobrih 2500 TWh in se bistveno ne spreminja. Medtem, ko Evropa na jedrskem področju počasi nazaduje, močno rasteta Kitajska in Indija. Tudi Slovenija je podprla politično pobudo potrojitve jedrskih zmogljivosti na globalni ravni do leta 2050, kar pomeni, da ciljamo na 1.100 GW, kar pomeni 700 velikih reaktorjev oziroma pet tisoč milijard investicij in štiri do pet milijonov novih delovnih mest.
Jedrska energija je največji posamični nizkoogljični vir elektrike v EU. Največji delež ima Francija, Slovenija pa je stabilna na približno 40 odstotkih proizvodnje, pri čemer je treba upoštevati, da gre 50 odstotkov energije na Hrvaško. Jedrska energija je komercialno najmlajši vir, in sicer od leta 1955. Je tudi najčistejši in tudi najbolj varen vir. V nadaljevanju je podrobneje orisal še razlike med velikimi in manjšimi tržno zanimivimi reaktorji ter, kaj se dogaja z njimi v svetu. Kot je poudaril, je jedrska energija eden najbolj čistih, varnih, stabilnih, od vremena neodvisnih in dolgoročnih virov energije. Se pa na tem področju srečujemo s ključnimi izzivi, ki pa niso tehnične narave. To sta namreč predvsem sprejemljivost v javnosti in dalj časa trajajoče dezinvestiranje. Ne smemo pa pozabiti tudi na novo znanje, kadre in opremo. Prava pot za naprej je strateško sodelovanje vseh deležnikov, saj bomo le tako lahko ugotovili, kaj bi radi.
Naš cilj je trajnosten in nizkoogljični energetski sistem
V nadaljevanju je prof. Marko Topič s Fakultete za elektrotehniko predstavil, uresničitev vizije fotovoltaike do leta 2050 skozi prizmo tehnoloških in netehnoloških izzivov. Trendi proizvodnje električne energije v letih 1990 – 2023 kažejo, da proizvodnja iz fosilnih goriv pada, jedrska zadnja leta stagnira, proizvodnja iz OVE pa raste. V tem obdobju je bilo na ravni EU iz OVE proizvedene 44,7 odstotka električne energije, od tega 18 odstotkov (480 TWh) iz vetrnih elektrarn, 14 odstotkov (360 TWh) iz hidroelektrarn in devet odstotkov (240 TWh) iz sončnih elektrarn. V Sloveniji ta vlogi jedrske energije in fosilnih goriv zamenjani, pri OVE pa smo na podobni ravni in smo letos prvič dosegli zavezo iz leta 2020, to je 25-odstotni delež OVE v bruto končni porabi energije. V NEPN pa smo si zadali višji cilj 30-35-odstotni delež OVE do leta 2030. Da pa bi to lahko dosegli, morata iti URE in OVE z roko v roki, je poudaril. Rast fotovoltaike na globalni ravni poteka eksponentno in smo leta 2022 prešli v TWh obdobje, do konca leta 2023 pa je bilo dodanih več kot 1.600 GW kapacitet. To je rezultat ne le inovacij, ampak tudi razvoja ekonomije obsega. Napoved je, da se bo strmo upadanje cen fotonapetostnih modulov upočasnilo, še vedno pa zaradi novih tehnologij to okno ostaja odprto. Cilj doseči 75 TWh zmogljivosti do leta 2050 je dosegljiv, saj realizacija že danes prehiteva napovedi. V Sloveniji je bilo konec lanskega leta 48021 sončnih elektrarn moči 1122 MW in kot je ocenil, bomo letos proizvedli 10-odstotni delež električne energije iz sončnih elektrarn (brez hrvaškega dela NEK). Kot je zaključil, bi z eno milijardo evrov v Sloveniji lahko v letu 2025 postavili za dva GW novih kapacitet sončnih elektrarn za kar potrebujemo 20 m2 zemljišč, to je sedem odstotkov streh ali pet odstotkov degradiranih zemljišč, 2,4 TWh električne energije za naslednjih 35 let in s tem bi ustvarili 600 novih delovnih mest za naslednjih 35 let. To je segment, ki ima perspektivo in brez njega ne bo družbenega napredka.
Ob koncu drugega dela konference je Jože Torkar iz Slovenskega združenja za energetiko spregovoril še o toploti, hladu in sektorskem povezovanju za večjo energetsko učinkovitost. Sektor ogrevanja in hlajenja namreč lahko z doslednim uresničevanjem Strategije ogrevanja in hlajenja v Sloveniji do leta 2050 in akcijskega načrta do leta 2030 pomembno prispevata k doseganju ciljev NEPN. V Sloveniji 38 odstotkov končne porabe energije porabimo za ogrevanje in hlajenje. Danes pri proizvodnji električne energije lahko proizvedemo obilico toplote in hladu, torej za odvečno toploto in ravno to bi lahko ustrezno porabili z medsektorskim povezovanjem. Od tega se v gospodinjstvih porabi 47 odstotkov, v industriji 39 odstotkov in v storitvenem sektorju 14 odstotkov energije za ogrevanje in hlajenje. Razvojna strategija sektorja ogrevanja in hlajenja je učinkovito, podnebno nevtralno, zanesljivo, cenovno dostopno in čisto ogrevanje in hlajenje. Splošne usmeritve tega sektorja pa so energetska učinkovitost na prvem mestu, energetsko učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje, nefosilni viri ogrevanja in hlajenja ter nadomeščanje fosilnih goriv z direktno rabo električne energije, kjer ni bolj učinkovitih alternativ. Opozoril je, da bodo v prihodnosti potrebe v gospodinjstvih po hlajenju večje od potreb po toploti, zato je nujna uporaba naprednih tehnologij, ki pa morajo omogočiti izrabo nizkoogljičnih virov energije in energetsko učinkovitost. Najbolj obetavne tehnologije so toplotne črpalke. Omogočajo energetsko učinkovitost, imajo velik potencial za dekarbonizacijo ter so hibridni sistemi v smislu prilagodljivosti in stabilnosti. Daljinsko ogrevanje in hlajenje ima velik potencial za integracijo različnih virov in lahko služijo kot hranilniki toplote in hladu. Pomembno vlogo pri integraciji v sisteme ogrevanja in hlajenja pa imajo tudi biomasa, sončna termalna energija in geotermalna energija. Kot je dejal je treba povezati sisteme za proizvodnjo, prenos, shranjevanje in rabo električne energije, toplote in hladu ter plina v povezan energetski sistem, saj bo poraba v prihodnje tako v gospodinjstvih kot v industriji in storitvenem sektorju samo naraščala. V Sloveniji moramo v prihodnje zagotoviti takšno energetsko oskrbo, da bo poceni, da bo oskrba stabilna in varna. To bo predvsem odvisno od nas samih, kako bomo obvladali te tehnologije.